[b]�iga Cerkvenik: O ?EM GOVORIMO, KO GOVORIMO O GREHU?[eb]

Greh, kot je pojmovan v Zahodni, krščanski tradiciji, nosi nekoliko ambivalentni značaj. Po eni strani je definiran kot neposredna kršitev božje zapovedi, kot eksplicitno dejanje, ki človeka oziroma posameznika obrne proč od Boga; po drugi strani ga Kristusova »revolucija« prestavi na dosti bolj subtilno raven, na področje človekove duševnosti in njegovega notranjega odnosa do sebe ter do drugih ljudi. Poleg tega v Novi zavezi najdemo tudi opredelitev greha kot temeljne značilnosti bivanja človeka kot vrste; grešnost je tu stanje, v katerega človek pade že ob svojem rojstvu, na katerega je tako rekoč obsojen. Očitno je, da imamo tu opravka s tremi nasprotujočimi si opredelitvami narave greha. V prvem primeru je greh preprosto dejanje, usmerjeno proti zunanji avtoriteti; vprašanje resnične narave greha je tu zastavljeno zgolj implicitno, v obliki povoda, odgovori nanj pa daleč od tega, da bi bili poenoteni. Kristusovo pojmovanje greh obravnava kot čustvo oziroma osebnostno lastnost, ki naj po svoji naravi ne bi bila vredna človeka, ki celo naj ne bi bila človeška. Na tretji strani pa imamo v Novi zavezi še pojmovanje, ki, ravno nasprotno, greh postavi v samo središče človekove eksistence: človek je po naravi grešen, zato je njegova naloga, da se tako rekoč dvigne nad samega sebe, da poskuša preseči svojo lastno zgodovinsko naddoločenost

Kako lahko torej razumemo to nesoglasje pojmov? Gre za logično nasprotje in miselno nekonsistentnost, ali pa zgolj za tri poskuse, ki o eni in isti stvari govorijo z različnih zornih kotov in se zato njihova terminologija ne ujema? Kakšna je potemtakem narava greha in kakšno je njeno mesto pri konstituciji človeka? O čem sploh govorimo, ko govorimo o grehu?



�iga Cerkvenik je podiplomski študent politologije.Strastno se predaja branju psihoanalize, politične filozofije in leposlovja.