Prevladujoča kritika bolonjske reforme predpostavlja, da je univerza v svojem jedru zdrava in da je bolonjska reforma škodljivec, ki jo je napadel od zunaj. Predavatelj meni nasprotno: bistveni problem je padanje ravni izobraženosti, bolonjska reforma pa je le uzakonila razveljavitev teže akademskih nazivov. Eden od vzrokov za padanje bralne in pisne pismenosti in intelektualnih zmožnosti je permisivna vzgoja, zaradi katere večina študentov nima dovolj potrpežljivosti za poglobljen študij, njihove intelektualne kapacitete pa so posledično slabo razvite. Rezultat je intelektualno razslojevanje med redke vrhunsko izobražene in polpismeno večino.

Drugi vzrok za nizek pomen znanja je njegova ekonomska neuporabnost. Dekadenco univerze je treba postaviti v ekonomski in razredni kontekst. Gospodarstvo zaradi težnje po hitrem zaslužku malo investira v znanje in razvoj. Študentom sporoča, da se ekonomsko bolj izplača strategija »znajti se«, kakor pa vrhunsko znanje. Trend je ekonomija monterjev in poslovnih špekulantov. Ker pa bi obenem vsi radi živeli razkošno in preko svojih realnih finančnih zmožnosti, Sloveniji grozi dolžniška spirala in emigracija najsposobnejših. V sedanjih razmerah obdobje študija ni v prvi vrsti namenjeno pridobivanju znanj, temveč je predvsem socialna ustanova in čakalnica na vstop na trg dela. Ta je neprijazen zato, ker institut študentskega dela normalizira prekarno delo in škoduje dolgoročnim razrednim interesom študentov kot bodočih zaposlenih in upokojencev.

Študentska mentaliteta je kombinacija rentniške mentalitete varnega srednjega razreda, kamor spadajo njihovi starši (»študirati, da ne bi bilo treba delati«), ter nove neoliberalne mentalitete osredotočenosti na kratkoročne cilje in dolgoročne brezperspektivnosti. Neoliberalna mentaliteta tvori ideološko zavezništvo med prekarnim, malopodjetniškim in kapitalskim razredom. Za te razrede je značilen tudi nek praktični konsenz: individualni beg pred davčno, socialno in pravno državo v črno ekonomijo in klientelizem. Prakse prikritega kurikula na univerzi podpirajo te ekonomsko-ideološke trende.

• 1. Univerza s financiranjem svojih enot z glavarino spodbuja množičen vpis in nizek vstopni prag znanja in sposobnosti. Ker so enote financirane tudi po številu podeljenih diplom, jih to sili v razprodajo malo vrednih diplom.
• 2. Obseg pedagoškega kadra ni sledil rasti števila študentov in padanja sposobnosti študentov, zato si predavatelji pomagajo s šolskimi didaktičnimi prijemi: z vizualiziranjem, predpisovanjem učbeniške literature in s »piflarskim« načinom preverjanja znanja – nizke vstopne stopnje pismenosti pa ne dvignejo bistveno. Rezultat so množice polpismenih diplomantov.
• 3. Osrednja ideološka praksa študentov, ki jo spodbuja permisivna univerza, je doseganje formalnih rezultatov s čim manjšim naporom. Stranski učinek študijske pasivnosti je podrejanje univerzitetni hierarhiji in prostovoljno zavzemanje drže šolarjev, kajti za to, da si študent pridobi akademsko enakost, je potreben študijski trud.

Gorazd Kovačič je asistent za sociologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Najraje se ukvarja z družbeno in politično teorijo.