[b]Urška Zabukovec: Dostojevski in greh[eb]

Z analizo stanja in poti Raskolnikova (Zlocin in kazen) bomo skusali
pojasniti bistvene elemente pravoslavne antropologije, pravoslavnega
razumevanja greha in t. i. ozdravitve. Ontolosko pojmovanje greha ustreza t. i. "prehodni dobi" in "prehodnemu cloveku", ki ju je opisal Dostojevski v belezniski skici z naslovom Socializem in krscanstvo. Vsi glavni junaki "peteroknizja" (tj. zadnjih petih "vA©likih romanov") Dostojevskega so "prehodni ljudje", gresniki, ki jih na njihovi poti iskanja (oziroma zanikovanja) Boga in preizkusanja resnice ter lastne filozofske pozicije v svetu caka t. i. travma, ki jih pusti gole pred samim sabo (in pred Bogom). Tudi travma Ivana Karamazova, ki sledi preizkusu lozunga "Ce ni Boga, je vse dovoljeno", pomeni konec zivljenja v samoprevari, a hkrati tudi konec romana. Najdlje je na tej poti k ozdravitvi (teozi oz. pobA3zenju, metanoi, resnicnemu VA©denju ..) prisel Raskolnikov, medtem ko Ivan travmi psihicno in fizicno podleze. O njegovi nadaljni usodi so mogoce najrazlicnejse spekulacije (roman z obilico namigov to omogoca, ce
ne celo spodbuja), kar pa ne velja za usodo Smerdjakova, dejanskega ocetomorilca.
To dejstvo nas napeljuje na misel, da morda niso vsi gresniki enaki
oziroma da morda niso vsi gresniki, ki se to sprva zdijo. Roman
Dostojevskega nam kaze, da je clovekova vrnitev k Bogu dinamicna,
mrzlo-vroca (tj. gresno-sveta). Ta misel seveda figurira ze v Svetem pismu in preko njega v pravoslavju. Izak Sirin, eden od cerkvenih ocetov, jo povzema takole: "Nihce, ki zivi mlacno, se ne vzdigne do nebes. Za mlacno pot vemo, kje se konca."

Ursa Zabukovec je doktorska studentka Ruskih studij na Oddelku za
mednarodne in politicne studije na Institutu za Rusijo in Vzhodno Evropo Jagielonske Univerze v Krakovu. Ukvarja se z rusko literature, kulturo in filozofsko-religiozno mislijo v 19. stoletju. Trenutno prevaja Dostojevskega in Bahtina.

Nasvidenje v naslednji revoluciji!