Novi prišleki - prvič:

Barbara Pogačnik

Miklavž Komelj

Uroš Zupan

Barbara Pogačnik: V množici izgubljeni papir
?e je prva zbirka Barbare Pogačnik, prevajalke in odlične poznavalke predvsem francoske književnosti, pokazala, da je avtorica v formi, potem rokopis za njeno drugo zbirko dokazuje, da je v dobri formi. Njene pesmi so bogate jezikovne erupcije, njen jezik širok in ognjevit, ki hlasta po svetu in stvareh v njem, a mora kdaj pa kdaj tudi priznati, da se posameznik v tem istem svetu (prav zato) tudi izgublja. V neki pesmi pravi: “Ničesar ne bomo znali povedati o nas. / Znali bomo obmolčati.” V preiskovanju medčloveških odnosov in odnosa med človekom in časom, zgodovino je jezik Barbare Pogačnik orodje, s katerim pripusti v pesmi z bogato metaforiko vse barve in detajle – njena občutljivost je občudovanja vredna, kot je tudi svet, čeprav je v njem veliko temnih tonov. Pesmi Barbare Pogačnik izrekajo izrazito skrb za svet, skrb za človeka (“življenje nam pada v usta kot mušice”). Meandriranje med raznolikimi podobami, čustvi in besedami so, vendar nikoli ne izgubijo fokusa. Celo nasprotno: redko namreč naletimo na tako polnokrvno kombinacijo smelosti in uspešnosti, ki v pesmi, tej nosilki najbolj ostrega pogleda, svet tako spretno gradi na novo in seveda sproti beleži lastno nemožnost. (Andrej Hočevar)

Miklavž Komelj: Nenaslovljiva imena
Miklavž Komelj je že od prve zbirke naprej priznan pesnik, še posebej pa to drži v zadnjem času, torej vse od Rose, zanj zagotovo prelomne zbirke, v kateri je kot pesnik našel svoj pravi izraz. Njegova nova zbirka, Nenaslovljiva imena, spada seveda v to isto paradigmo, ki jo je razvijal v Hipodromu, zdaj pa jo je še dodatno zaostril in zjedril. Ali tudi: postavil pod vprašaj. Toda ta vprašaj je seveda pesniški vprašaj, saj Komeljev izjemni občutek za jezik česa drugega tudi ne bi dovolil. V Nenaslovljivih imenih je bistvena forma: od štirih ciklov je eden sestavljen iz sekstin, drugi trije pa svojo formo ustvarjajo sproti, saj tudi če se zdi, da so pesmi v njih napisane v neki neulovljivi formi, pozorno branje razkrije nasprotno, da so namreč napisane v edini možni ali pravi formi, da so one same svoja lastna forma. V tem je Komeljevo izredno mojstrstvo, ki dela s polnim izkoristkom ne glede na dolžino pesmi; nič ne manjka, ničesar ni preveč. Odprta forma se sproti ukaluplja in prevprašuje (“Dokumenti / niso več berljivi: / le take jih lahko uporabim / kot dokumente tega”). Iz tega sledi seveda osnovno vprašanje Komeljeve poezije, ki skozi kritično pretresanje življenjskih in družbenih konstruktov ter ideoloških diskurzov izreka močan angažma, nikoli v škodo njegovi vedno prepoznavni poetiki. In seveda niti poetičnosti. V Nenaslovljivih imenih Miklavž Komelj še posebej uspešno govori skozi podobe, a to so podobe, ki žarijo v mislih, saj se dopolnijo šele v bralčevem angažmaju, ko je vsaka podoba zaobjeta v svoji ostri dialektiki. V sodobni slovenski poeziji je tukaj Komelj nedvomno največji mojster, ki zaradi miselne ostrine ne izgubi sublimnosti in subtilnosti. Sprašuje se o razliki med “vsi” in “nihče”, o fašizmu in svobodi, o različnih govoricah in korespondencah med njimi. Prav zaradi teh korespondenc Nenaslovljiva imena odkrito izrekajo etično zavezanost vseh udeleženih, ki se morajo spopasti s popolno (ne)razumljenostjo priklicanega v ime, v kateremkoli jeziku. (Andrej Hočevar)

Copati za hojo po Kitajski so osma samostojna knjiga Uroša Zupana, če zraven štejemo še kompilacijo, nekakšen izbor uspešnic iz devetdesetih, knjigo Drevo in vrabec, pa gre za deveto samostojno knjigo. Zupanova poezija je bila v minulih dveh desetletjih precej opažena, antologizirana in nagrajevana. Nekaj izborov iz njegove poezije pa je bilo prevedenih v tuje jezike kot samostojne knjige.

Zupanovo pisanje je v precejšni meri določil njegov prvenec Sutre, za katerega se zdi, da je odprl večino prostora, v katerem se je dogajala kasnejša Zupanova poezija. Res je, da je sredi devetdesetih hodila po stranpoteh, zdrsnila v Slovencem tako ljub hermetični misticizem, a so ta vtis kaj hitro popravile knjige, ki so po letu 2002 sledile zbirki Nafta.

Tudi Copati za hojo po Kitajski nadaljujejo »tradicijo« Zupanovega pisanja iz zadnjega desetletja. Bolj natančen pogled nanje pa nam pokaže, da Zupan uporablja različne taktike in strategije. Včasih njegovo pisanje nima nekega trdnega vsebinskega temelja, saj se pomen oblikuje skozi počasno nanašanje različnih stanj, atmosfere in sugestij. Takšne pesmi še najbolj spominjajo na ambientalno glasbo in pa na oklepanje etra in temnih kotov otroštva. Mogoče bi sem lahko šteli tudi pesmi, ki se trudijo obnavljati izginuli svet in poezijo postavljajo znotraj definicije, ki govori o njej kot o obliki spominjanja. Na drugi strani pa so pesmi, ki svoj material nagrabijo iz dnevnih dogodkov in ga potem precejenega skozi sanjski filter postavijo na nadrealistični oder, kjer se pred očmi bralcev dogaja nekakšna kontrolirana, sanjska predstava, ki z mehkobo in ironijo razkriva mehanizme sveta, v katerem živimo. Tretja vrsta poezije v knjigi pa so pesmi, za katere se zdi, da sledijo Williamsovi maksimi, ki pravi, da ni idej razen v stvareh; formalno gre za »pokončne pesmi« sestavljene iz kitic s tremi kratkimi verzi. Heterogenosti navkljub pa Zupanova poezija v knjigi Copati za hojo po kitajski na inovativen in prepričljiv način ves čas govori o osnovnih in temeljnih človeških izkušnjah. (Ana Tia Tratnik)