PREDSTAVITEVPROGRAMNOVICELOST&FOUNDKONTAKTARHIVGALERIJA

torek, 2. december 2008

21:30 - Torkovi literarni večeri
JESENSKA BRANJA LUD-a LITERATURA

Novi Prišleki - drugič:
Veronika Dintinjana
Robert Simonišek
Iztok Osojnik

Veronika Dintinjana: Rumeno gori grm forzicij
Pesništvo Veronike Dintinjana, ki smo ga doslej lahko spoznavali zgolj fragmentarno, se pravi, po objavah v osrednjih slovenskih literarnih revijah (Apokalipsa, Literatura, Sodobnost), predstavlja bržkone najlepšo pa tudi najbolj razgibano izmed še neodkritih dežel (mlade) slovenske poezije. Pesničina govorica se namreč suvereno giblje v širokem razponu – od krhkih impresionističnih miniaturk prek polnokrvne lirske izpovedi do daljših, večglasnih kompozicij, v katerih intimizem brezšivno drsi v meditacijo o poslanstvu poezije, ta pa se zopet preobraža v pesniški premislek o protislovjih družbe, v kateri živimo. Ob tem je treba poudariti, da ta tematski eklekticizem nikdar ne slabi avtoričinega glasu, temveč ga, prav nasprotno, bogati ter krepi njegovo konsistentnost, prepoznavnost. Dintinjana namreč svojo poezijo – ne glede na temo ali lego – vseskozi izpisuje z izjemnim občutkom za ritmično členitev, diskretno, a učinkovito rabo evfoničnih sredstev, eruditskim poznavanjem zgodovine slikarstva in glasbe ter spretnim, nikdar vsiljivim vpletanjem medbesedilnih referenc, ki njeno pesništvo zanesljivo vpenjajo v kontekst domače (Kocbek, Novak, Zupan) in svetovne (Kreidl, Mi?osz, Williams) poezije. Vse torej kaže, da se s prihajajočo zbirko Veronike Dintinjana obeta eden ključnih prvencev tega desetletja. (Goran Dekleva)

Robi Simonišek: Avtoportret brez zemljevida
Druga pesniška zbirka Robija Simoniška že s preprostim, a natančnim naslovom Avtoportret brez zemljevida napove naravo v njej zbranih besedil, in izbrana so z občutkom in jasno predstavo o loku, ki se pne nad njimi. Mladi pesnik je že s prvencem, še bolj pa seveda z revialnimi objavami, v zadnjim času opozoril na svoj značilno umirjeni slog, ki ga je za novo zbirko izpilil z izjemnim občutkom za ritem in tok pesmi. Avtoportret brez zemljevida se začne z razmislekom o početju, ki mu rečemo pisanje pesmi (“In ti še vedno tekmuješ s sabo [...] in poskušaš napisati popolno pesem.”), zaključi pa se s Pismom mlademu pesniku, s poskusom izstopiti iz sebe in se vase vrniti s poezijo (“takrat se boš začel dvigovati proti središču, kjer boš uzrl sebe”). Simoniškove pesmi valujejo z dolgimi, pripovednimi verzi, ki imajo središče v žlahtnem občutenju narave in samote v vseh letnih časih. Dolgo in počasno gledanje navznoter in navzven – pisanje pesmi, skratka – postopoma povzroči, da se navidezna črta, ki te ločuje od gozdnega obronka, od plašne srne, lisice ali zlate barve poznopoletnih trav in vinogradov čedalje tanjša in tanjša, dokler je sploh ne čutiš več. Mogoče se samo pomika globlje vate. Kar Simonišku v novi zbirki tako dobro uspeva, je prav približevanje tej skriti meji, ki jo spretno poskuša ujeti v počasnosti, s katero se premika narava. Pesnikovo oko je odprto, tišina v njem posluša; pripravljen je. Po svetu hodi, knjigo slik piše. Med mesti drsi, v samoti slike razvija. Bolj ko je tih, bolj one govorijo. (Andrej Hočevar)

Iztok Osojnik: GPS
Za fluidno naravnano pesniško govorico Iztoka Osojnika, pesnika, ki gotovo več ne potrebuje posebne predstavitve, je v zadnjih zbirkah značilno, da se postavlja nasproti koherentnemu, enovitemu pogledu na sodobni svet oziroma na družbene in metafizične razmere človeške eksistence ob začetku 21. stoletja, kakor jih je moč tematizirati s problematiko pesniškega ustvarjanja. Ne glede na to, kateri izmed provizoričnih izrekovalcev že izreka ta ali oni verz, so vsi ti glasovi vendarle složni, kar gre pripisati specifični naravnanosti avtorjevega pesniškega govora, ki z nenehnim preskakovanjem med posameznimi lirskimi subjekti manjša razdalje in zabrisuje razlike med njimi. Tako položaj človeka kakor položaj pesništva sta v Osojnikovi poeziji razumljena krizno, tudi aluzij na različne zgodovinske dogodke ni moč spregledati. Niz asociacij, ki jih vzbuja, se slej ko prej giblje nekje med danes hegemonim modelom družbeno-ekonomske ureditve in poudarjene fascinacije nad neposredno sodobnostjo. Pesniški glasovi skušajo krizo premagovati na različne načine, ki pa so bolj ali manj neuspešni. Tudi mesto, ki v tej zbirki simbolizira sodobno tehnicistično, potrošniško naravnano družbo, je tako rekoč povsod. Da pesniška beseda vendarle ni le mrtva črka na papirju, se izkazuje v tem, da zmore pesnika zaščititi navzven, a ga hkrati toliko bolj zavezuje navznoter. (Urban Vovk)



« nazaj


ODPRTO 2024
 Odprto kliče, odpiramo Gromko! Odprto, koronsko dete, se iz poletja premika v jesen. Prej koncerti na dvorišču, a zdaj zaradi mnogoterih dejavnikov ponovno v dvorani. In ker smo letos k...
[ preberi več... ]




layout:vax - 2008 - code:primz