Michel Foucault je svoje dni s stališčem, da je pojem subjekta zgolj razsvetljenska invencija in da so mu verjetno dnevi šteti, dvignil veliko prahu. Izjavo, ki je med sodobnimi licemerneži hitro dobila heretični sloves, se je bralo kot ničenje najbolj svetega aksioma moderne, kot ničenje diskurza človekovih pravic. Ta ogorčenost je simptom časa, ki s polnimi usti govora o univerzalnosti neodtujljivih človekovih pravic s skalpelom ločuje med tistimi ljudmi, ki si to univerzalnost zaslužijo, in tistimi, ki si je ne.

In če je nekdaj še kazalo, da so človekove pravice - opredeljene v deklaraciji z izmuzljivim naslovom "Deklaracija o pravicah človeka in državljana" - pravzaprav izključno pravice državljana, je globalizacija prek korporativnih posegov odpihnila tudi to. Pravice, ki so danes neodtujljive, niso niti pravice ljudi niti pravice državljanov, temveč predvsem pravice korporacij, pravice moči.

Abderrahmane Sissako se v filmu Bamako v drugačnih formalnih odtenkih giblje okrog podobnega nabora problemov, ki jih poleg naštetega lahko opredelimo kot tehtanje legalnosti in legitimnosti. Kolikor legitimnost predstavlja konsenzualni ideološki okvir, v katerem kot črka zakona vznikne legalnost, Bamako pokaže, da imamo danes opravka z bistveno nelegitimno legalnostjo - s sprevrženim pravom. Sissako se v filmu odloči za legalistični inverz: v malijskem mestu Bamako uprizori sodni proces prebivalcev proti največjim institucijam globalne moči.

Pri interpretaciji filma se bomo naslonili na Badioujevo kritiko humanitarnih diskurzov in na Agambenovo analizo moderne.

Projekcijo bomo pospremili s predavanjem. Matjaž Ličer je podiplomski študent fizike, absolvent filozofije in ljubitelj filma.