Harmony Korine, scenarist Mularije in Kena Parka, je za režijo groteske Julien Donkey-Boy prejel pohvalo Larsa Von Trierja. Omnifobičnemu Dancu se je dopadlo, kako je Korine interpretiral in kršil pravila Dogme, njegovega manifesta ter prisege čistosti iz leta 1995.

Filmi, posneti po načelih Dogme, spomnimo se samo prvih dveh Winterbergovega Praznovanja in Von Trierjevih Idiotov, so s kinematografskimi, montažnimi ter scenarističnimi in narativnimi prijemi nadvse velikodušna plodišča nedomačnega, nenazadnje zato, ker se z izpahi in dezorientacijami pogosto lotevajo področja, v katerega srhljivih razsežnostih je koncept das Unheimliche zarit že v etimološkem oziru: doma, domačije, družine.

Ti filmi preko metodologije, ki se ne vas glas odreka tradicionalnemu  filmskemu avtorstvu, slikajo mučne podobe družinskega življenja in patologij, v katere peha svoje udeležence. In prav njihova veličastna manipulacija občutja nedomačnega je tisto, kar najbolj pripomore k porazu Dogme. Z rabo motivov iz vsakdanjika, njihovo redukcijo na raven prav nič posvečenega, komaj znosnega čustvovanja, so najboljši rezultati manifesta globoko zarezali v aktualni kulturni prostor in prav zato kričeče izpostavili svoje avtorje.

O filmu, ki ga bomo gledali, vnaprej ni povedati prav veliko. Gre za niz le nežno povezanih utrinkov iz življenja shizofrenika Juliena (Ewen Bremner, ki ga igra, se je verjetno najbolj proslavil z vlogico
Archieja, ki v Golih Mikea Leigha besno išče Maggie) in njegove  disfunkcionalne družine. Gledamo kolaž razpoloženj, podkrepljenih z vsakovrstno blaznostjo, ki mu z upodobtvijo arhetipsko neznosnega Očeta kraljuje sam Werner Herzog.

Več:
http://www.retrovizor.si

Na filmski krozek se lahko prijavite na elektronskem naslovu
dpu@mail.mirovni-institut.si ali na uprava@retrovizor.si