Še tako izmuzljivim pojmom refleksiji običajno uspe pripisati vsaj kakšen predikat, četudi sporen (Bog kot neskončen ali vsemogočen, ljubezen kot zveza med dvema, umetnost kot …), neumnost pa predstavlja le s serijo primerov tega, kar je neumno, brez da bi kakorkoli opisala zbirni pojem sam. Pojma neumnosti zato ni težko vnesti v katerikoli miselni sistem ali svetovni nazor. Neumnost definiramo kot mišljenje, nasprotno tistemu, ki ga imamo za pravilno. To zmoto v refleksiji o neumnosti pa moramo imeti za nujno, saj izhaja iz samega reflektiranega pojma. Neumnost res vedno pripišemo drugemu, a za razliko od norosti jo tudi drugi vedno pripiše nam. Neumnost tako ne more vzpostaviti nobene velike delitve na »mi in oni« – je univerzalno naslovljiva, definira jo ravno prečkanje vseh delitev.

Na kaj drugega nas spomni ta struktura pojma kot na sodobne teorije emancipacije? �e Erazem je opazil, da je prav neumnost tista (antisubstancialna) podlaga enakosti med ljudmi. Zanimivo je, koliko ima o neumnosti za povedati sv. Pavel, pa o tem ne izvemo kaj dosti pri Agambenu in Badiouju, ki ga imata za praočeta emancipacije. Znano je, da je med vsemi pisatelji neumnost najbolj mučila Flauberta – sploh nas več ne čudi, da je ravno on osrednja figura emancipacije v literaturi, kakor jo razlaga Ranciere, še eden od sodobnih umovalcev emancipacije.

Rok Benčin je mladi raziskovalec na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU, podiplomski študent filozofskega modula Primerjalnih študij idej in kultur, ter član programskega odbora DPU. Diplomiral je iz filozofije in primerjalne književnosti.