PREDSTAVITEVPROGRAMNOVICELOST&FOUNDKONTAKTARHIVGALERIJA







ponedeljek, 16. november 2009

20:00 - Retrovizor
Film IGUANA

Kaj Monte Hellman, navdahnjeni, a obstranski novoholivudovec konca šestdesetih in sedemdesesetih, avtor eksistencialnega cestnega kulta (Two-Lane Blacktop, 1971), avtor para eksistencialnih neokavbojskih kultov (Ride in the Whirldwind, 1965 ter The Shooting, 1967), avtor malo manj kultne, a zato nič manj ključne eksistencialne miniaturke o marginalni, lumpen-Ameriki (The Cockfighter, 1974) ter naposled avtor  žalostnega in begajočega eksistencialnega metašpageta (China 9, Liberty 37, 1978), ki obenem predstavlja tudi de facto slovo velikega
Warrena Oatesa (ta se kasneje — v Ramisovem Stripes (1981) denimo — vrača le še kot kot upehana karikatura), počne v osemdesetih? Nič oprijemljivega, tu in tam trka na vrata in tava od enega spodletelega projekta do drugega: zdi se, da ga je povozil čas. Nič čudnega torej, da Iguana (1988), njegov edini res hellmanovski film osemdesetih (če odštejemo parodični, plačanski angažma pri šokerju Silent Night, Deadly Night III (1989)) v prvi vrsti deluje kot nemogoč, zakrnel, frustriran, deziorentiran filmski anahronizem, kot globoko spodletela potencialna mojstrovina torej: eksotično produkcijo v prvi vrsti sabotira kar skopuški producent Franco Di Nunzio (ki je pred tem z Deodatovim Holokavstom kanibalov zadel terno in nepredstavljivo  pomnožil finančni vložek filma, ter zato jel Iguano prodajati po  zasoljeni ceni, na koncu pa jo seveda odprodal le naravnost na video),  ki Hellmana in ekipo muči s svojimi stiskaškimi prijemi (menza je tako
majhna, da morajo jesti v izmenah!). Kot pove Hellman: »Imeli smo tako malo, da je to določilo stil filma. To je postal film o  minimalizaciji.«

A kljub temu iz čudaške zgodbe, ki jo Hellmann naplete po gusarsko-erotično-ekološkem romanu španskega pisatelja Vasqueza-Figueroe (ki si zgodbo pred tem sposodi pri Hermanu
Melvillu), prilike o napol iznakaženem in preganjanem mornarju Oberlusu alias Iguano, ki se okrona za filozofskega diktatorja divjega otoka, človeštvu napove vojno, zasužnji libertinsko ženo aristokrata, bere Homerja in Cervantesa in »ima rad vse knjige, razen Svetega Pisma«, veje specifično hellmanovska ljudomrzna introspekcija in vsa slogovna in estetska določila njegove — že tako minimalistične in do kraja izčiščene — kinematografije. Iguana je tako kuriozum, filmski spaček na večno temo spačenosti in zavrženosti posameznika ter same družbe, viharniška, tournierovsko romantično sugestivna srhljivka naravnih elementov in elementarnih nagonov, v kateri se na puščobnih obalah galapaškega otočja (ki ga Hellman sicer posname na Karibih) prerivajo Viharjev Kaliban, Lerouxov Fantom iz Opere, Lepotica in Zver, kjer se po beckettovsko čaka, po borgesovsko fabulira, in nenazadnje, po bressonovsko, uteleša volja duha.

več:
http://www.retrovizor.si/november-2009/iguana



« nazaj

komentarji







MESSAGE TO OUR VISITORS
We don't care who you are, or what ethnic, religious or other identity status you represent, we are all red on the inside. However, if you come to Gromka and show no respect to the people (fellow visi...
[ preberi več... ]




layout:vax - 2008 - code:primz