Pedro Almodovar:  Vse o moji materi (Todo sobre mi madre, 1999)
Gostja: Maša Vodušek, podiplomska študentka kulturologije

Španski režiser Pedro  Almodóvar dekonstruira, ruši in rekonceptualizira stereotipe. Kot filmski realist in predstavnik neo-realizma, Almodóvar ustvarja, riše barvite, slikovite, pisane, nadrealistične in mnogodimenzionalne filme, ki pa niso kičasti, ampak predvsem drugačni od večine vsakdanjih filmov, ter na ta način gledalcu ponudi in predstavi ne samo prostor užitka ob spremljanju njegovih filmov, ampak tudi prostor premisleka v estetsko nenavadni formi.

 Filmska struktura in narativni moment Almodóvarjevih filmov se bistveno odklanjata od mainstreamovskih, saj zgodbe v njegovih filmih nujno ne potekajo linearno, kontingenčno, ampak preskakujejo iz osebe na osebo, pri čemer režiser predstavlja njena/njegova občutja. Almodóvar film prelevi v dramo o vsakdanjem življenju v katerem se dogajajo bizarne stvari in odstirajo bizarni medčloveški odnosi in neobičajne vezi med določenimi protagonisti. V filmi Vse o moji materi se Almodóvar igra s horizontom vprašanja o manku s katerim se posamezniki na vsakodnevni ravni srečujemo. Leitmotiv je tako »raztrgana« polovica Manuelinega življenja, ki ga skozi celotno zgodbo filma, išče, zasleduje in pravzaprav na novo spoznava. Manuelina zgodba je zgodba ženske, ki se aktivno postavi v vlogo zasledovalke smisla življenja, in pomena identitete. Tovrsten film je zanimiv predvsem zato, ker odpira odgovore na razpršenostjo družbenega prostora, šibkih medsebojnih povezav, zavestih o klišejih, potovanjih, razgradnjo načrtov ter z nestabilnimi identitetami, kar pa je splošno vprašanje postmoderne ere, v kateri se smisel življenja predvsem izgublja, vse manj pa se išče ali pa na novo vzpostavlja.