Sijajen primer zverižene estetike grdega in ekscesne, groteskne vsebine, kakršna je dostopna samo specifičnemu mediju stop-motion animacije, predstavlja švedska Zgodba o malem dečku-lutki (Sagan om del lille Dockpojken, 2008) v režiji in modeliranju Johannesa Nyholma. Nyholm je očitno absorbiral, prebavil, izločil in nato še enkrat prežvečil celoten opus svojega rojaka Bergmana, da bi naposled postregel  s tole huronsko smešno prispodobo o osamljenosti, nezmožnosti  medčloveške komunikacije in frustrirani spolni sli; Zgodba o malem  dečku-lutki se pravzaprav gleda natanko tako, kot če bi Bergman iz groba  napisal scenarij in režiral epizodo Beavisa in Butt-Heada, namesto z  grobimi potezami svinčnika oblikovanih iz prepotene gline. Skrajno banalna vsebina tega filma je v končni konsekvenci – poleg svojevrstne  komičnosti – uspešna še v dvojem. Opozarja na problem odsotnosti smisla  za humor (ali vsaj poudarjenega trenutka samo-refleksivnosti), kakršna iz velikih bivanjskih problemov vse preveč rada molze predvsem mračnjaško
patetiko (Bergman), hkrati pa banalnost povzdigne na nivo povsem
avtonomnega umetniškega izraza.

Nadaljujemo s posladkom, draguljem klasične češke animacije, s katerim naj obiskovalca še dodatno napotimo na parado animiranega filma, ki jo te dni pripravlja Animateka: Baron Prásil (1961) Karla Zemana, žlahtna blokovska predelava Münchhausenove baročne, proto-gonzo hvalnice imaginativni norosti, ki original na vseh koncih ožame, da se iz njega pocedi prav tista srž, ki ji je bila filmska podoba naravnost usojena. Zeman razume, da so fabuliranja norega aristokrata v svoji biti mnogo več kot zgolj preproste halucinacije zdolgočasenega mitomana, temveč so nadzgodovinski, takorekoč avantgardni brikolaž režimov podobe,  mineštra stilov in tradicij ter da je tukaj filmski literalizem (točka  na kateri Gilliamu, denimo, v podobnem poskusu patetično spodleti)  kvejčemu anahronistična in reakcionarna strategija.

Prav zato se realni, odigrani vložki filma, ki z graviranimi, izrezanimi in naslikanimi podobami kohabitirajo v čudnem, nečistem razmerju, zdijo še bolj fantastični in irrealni kot vse njegove
ljubeče, rokodelske in navidez amaterske, a hkrati sofisticirane in filigransko animirane sličice, odrešene vsakršne vezi z ontološko realnostjo. Baron Prásil je, skratka, pravi tour-de-force čistega
mélièsovskega kina izmišljije in ludizma filmske materije, je obenem tudi poklon absolutizmu in naivni zvijačnosti zgodnjega filma, ki je brez etičnih skrupul tintiral in packal po traku, da bi ozaljšal svoje s trudom pridobljene, a nepopolne podobe, in je hkrati živ — četudi fosilni — dokaz, kako dobro je vzhodni blok na neki točki razumel in ravnal s tradicijo evropskega klasicizma.

več:
http://www.retrovizor.si/december-2009/baron-prasil