Tri (1965), zgodnjo mojstrovino Aleksandra Petrovi?a, lahko za partizanarico označimo zgolj pogojno: resda je dogajanje filma v treh poglavjih postavljeno med vojno, resda v njem srečamo partizane, Nemce, narodne izdajalce in celo jugoslovansko vojsko (v zadnjih, aprilskih dneh kraljevine) in resda se film — kot mnogokatera partizanarica pred in po njem — odpre z montažo arhivskih podob bombardiranja Beograda in nemške vojske v prodoru, nadaljuje pa kar s paradigmatično podobo (partizanskega) vesterna: razsuto, blatno,  podeželsko železniško postajo, kamor se bo kmalu prikotalil vlak, z  njim pa vojna v svoji najbolj kaotični in atavistični obliki.

A podobnost se tu preneha, saj je kljub svojemu imaginariju Tri tako rekoč anti-partizanarica: namesto linearne zgodbe/zgodovine, ki bi bila osredotočena na zaključeno epizodo narodnoosvobodilnega boja, na poslanstvo, nalogo, odločilno akcijo ali vsaj politično dilemo posameznika, imamo tu opravka s tremi fragmenti, s tremi zaprečenimi poglavji, ki govorijo, da je en sam pogled nevzdržen, da se je moč zgodovini zvesto približati zgolj anekdotično, preko obsežne elipse in natančne redukcije —  kot bi hotel Petrovi? reči, da je natanko tisto, kar v tej zgodbi manjka (apokaliptični in nehumani nasprotnik, kolektivno trpljenje in žrtev naroda, tovariška etika partizanstva in njegov bukolični duh, ekstatično zmagoslavje ...), mogoče že prepogosto videti drugje, v herojski, spektakelski partizanarici, kjer si roko podajata teleološka podoba zgodovine in ahistoični ludizem žanrskega filma. Ali obratno: da so Tri prav tiste tri epizode, ki jih je potrebno izrezati iz bulaji?evske partizanarice, da njenega  mitološkega monolita ne bi spodkopale s svojo fenomenologijo smrti in eksistencialno paralizo nekega protagonista. Namesto kolektiva, ki bi obenem predstavljal zametek nove družbe in v katerem bi se predvojne razredne in nacionalne kategorije stapljale in kovale v novo, enotno, imamo tako zgolj tujčevsko nemo, anonimno, nepredirno in statično figuro posameznika, ki vojno preprosto preživi — kot nemočna priča, kot ubežnik in navsezadnje kot opazovalec (ali celo voajer?) — in pri tem za nameček ostane nespremenjen, neumeščen in nedokončan, kot je nedokončano poročilo štabu, ki ga poskuša napisati v tretji epizodi filma. In namesto spektakla borbe in akcije imamo tri mizanscenske situacije, tri dispozitive istega dogodka, ki se izteče vsakič  drugače, a vendar z enakim rezultatom: vojska (jugoslovanska, nemška, partizanska) usmrti posameznika. Smrt je v vojni arbitrarna, a hkrati
 predvidljiva. Ta potrojitev, variacija motiva, ki bi v rokah drugega avtorja zlahka delovala kot manierizem, ki ga je vsilila identifikacija s filmskimi modernizmi aktualnega trenutka, postane v rokah Petrovi?a, z njegovim elementarnim in minimalističnim občutkom za filmsko govorico in lirično transpozicijo, bijoče srce filma o vojni, ki si podobo partizanskega filma nadane zgolj po (nujnem)
naključju.

Filmski krožek vodi Nil Baskar.

več:
http://www.retrovizor.si