Okupirana Francija, leto 1942. Nemška nacistična vojska maršira čez Champs-Elysées. Potem nekje na podeželju policijski avto, v njem jetnik. Gledalec, ki je sprva le distancirani nemi opazovalec, je nenadoma vržen v središče dogajanja, skupaj z jetnikom, v policijski avto. Brez prologa, nihče ga ne pripravi ali vpelje. Ko bo situacija zahtevala, bo izvedel kar mora izvedeti, toda nič več od tega kar je nujno potrebno. Preveč vedeti v danem trenutku pomeni pogubo. Zanj velja enako pravilo kakor za protagoniste v filmu.

Gerbier, Mathilde, Le masque, Félix, Luc in Jean-François so  »vojska, v senci« kolektivnega junaka. Jean-Pierre Melville francoskega  odpora ne postavi preprosto na začetek dogajanja, temveč pusti, da se postopoma konstituira pred očmi gledalca. Protagoniste odpora vedno znova izčiščuje njihove individualnosti, ki pa vseskozi ostaja ključna točka konstitucije. Podobno kakor z mankom eksplicitno krvavih prizorov ustvari še bolj krvavo in bolj brutalno podobo nasilja.

Melville z neverjetnim občutkom za detajle vtke v Kesselov istoimenski roman svojo izkušnjo odpora, nostalgijo po grenki mladosti in faktično resnico. Pa vendar, Vojska v senci (L'armée des ombres, 1969) ni fikcija, ki se pretvarja, da je resnica in slednja ni preprosto njena inspiracija. Gledalke ne zapeljuje z  vprašanjem, kaj v pripovedi morebiti je resnično in kaj ne. Prav tako ni preprosta fikcija, ki nas zabava in buri našo domišljijo ter poskuša graditi mitske razsežnosti nekega obdobja. Fikcija je preprosto režiserjeva metoda. Metoda, s katero poskuša čim natančneje povedati resnico, morebiti še več. Fikcija se pokaže kot edino možno mesto resnice, kot resnica sama. Tako na novo pretkana zgodba, ki uspe ujeti izmuzljiv duh nekega zgodovinskega trenutka, ustvari znotraj fikcije prostor, kjer izpriča resnico natančneje in bolj zvesto, kakor bi jo najbolj prečiščena in preverjena zgodovinska dejstva. 

Filmski krožek vodi Sabina Autor.

več:
http://www.retrovizor.si