PREDSTAVITEVPROGRAMNOVICELOST&FOUNDKONTAKTARHIVGALERIJA





ponedeljek, 26. april 2010

19:00 - Filmski krožek Retrovizor in DPU
Film Accelerated Under-Development

Accelerated Under-Development, T. Wilkerson, 1999, 64 minut
Krozek vodi: Jurij Meden
 
»Give me two photos, music and a moviola, and I'll give you a movie.«
Santiago Álvarez
 
Konec šestdesetih let prejšnjega stoletja Santiago Álvarez s Kube odpotuje v Vietnam in posname večurni intervju s Ho Ši Minhom, ki ga namerava vključiti v svoj dokumentarni film, darilo osvobojene Kube okupiranemu Vietnamu. Na snemanju je prisotna tudi lokalna, vietnamska filmska ekipa, katere predpotopna ruska kamera pa ropota tako glasno, da Álvarez ob povratku domov ugotovi, da je celoten intervju neuporaben, ne sliši se niti beseda. Njegov moto izdelovanja filmov gre že takrat takole: »Dajte mi dve fotografiji, glasbo in montažno mizo, in dostavim vam film.« Zato se ne vznemirja preveč in leta 1969 vendarle dokonča film z naslovom 79 primaveras (79 pomladi je ob smrti štel Ho Ši Minh), vrhunec v svojem opusu več kot 600 kratkih filmov, ki je nastajal med leti 1960 in 1998.
 
Konec devetdesetih let Travis Wilkerson iz Združenih držav Amerike odpotuje na Kubo in posname večurni intervju s Santiagom Álvarezom, ki ga namerava vključiti v svoj dokumentarni film, dolgo odlašano priznanje enemu največjih in najvplivnejših avtorjev kratkega metra. Ob povratku domov ameriški carinski rentgen prevrta vse video posnetke in Wilkerson ugotovi, da je celoten intervju neuporaben, uničena sta tako slika kot zvok. Navdahnjen z inventivnostjo starega mojstra se tudi Wilkerson ne vznemirja preveč in leta 1999, »v idiomu Santiaga Álvareza« dokonča film z naslovom Accelerated Under-Development, začetek svojega zaenkrat še precej skromnega kinematografskega opusa in obenem šolski (v izključno pozitivnem pomenu besede) primer politične agitke na filmu; ta je celo tako energična, da povsem zastre primarno intenco/naravo filma kot biografskega dela oziroma hommagea.
 
Svoje ambicije Wilkerson najavi že uvodoma, ob tej priložnosti jih ni odveč ponoviti: »Videli boste film, ki je didaktičen, informativen, političen in pamfletističen. Govori o ljudeh v revoluciji, ki se na vso moč, obupano želijo otresti mučne dediščine nerazvitosti. Govori o človeku, filmarju, revolucionarju, ki se na vso moč, obupano želi priključiti borbi.«
 
Oba navedena filma kaže obravnavati v isti sapi tudi zato, ker je kratki srednjeameriški 79 primaveras skorajda v celoti vključen v srednjemetražni severnoameriški Accelerated Under-Development. In predvsem zato, ker v nekem prizoru svojega filma Travis Wilkerson, ko opisuje filme Santiaga Álvareza, nehote opisuje tudi svoje filme, kar je seveda največje možno priznanje, ki mu ga lahko namenimo. Ti so: ».... vedno politični, pogosto didaktični, obenem igrivi in smrtno resni; porojeni iz srda, grenke ironije in domala neizmernega občutja solidarnosti; obenem hripavi od kričanja in nemi, kratki in monumentalni, lakonični in zgovorni; navidez brezciljni in obenem elegantni kot poezija; vedno nepopolni in nikoli napravljeni z mislijo na večnost; vedno napravljeni izključno za TUKAJ in ZDAJ.«
 
Navezava Wilkersona in Álvareza na pojem izrednega stanja se zgodi prav v tem TUKAJ in ZDAJ, ki ga oba dosledno, zagrizeno, fanatično razumeta kot stanje permanentne revolucije, kot vseprisotni kaos izrednega stanja kapitalizma, v katerem je vsaka umetniška gesta nujno eksplicitno politična, nujno in neločljivo zvezana z analizo oziroma kritiko obstoječe distopije in, nič manj pomembno, predlogom utopije na dosegu roke (Álvarez tako že leta 1969 mirno slavi neizbežnost vietnamske zmage nad okupatorjem).
 
Morda še bolj zanimivo srečanje obeh filmov z izrednim stanjem pa gre iskati v uvodoma opisani, (ne)srečno ponovljeni produkcijski zagati, ki je oba filmarja, Álvareza in Wilkersona, primorala v invencijo povsem novih, nenačrtovanih in nepričakovanih filmskih form. Njuna končna razrešitev izrednega stanja v obliki preprostega šoka, da se na mestu predvidenih podob ali zvokov nahaja praznina, se v retrospektivi kaže kot edina možna filmska govorica, ki je sposobna zaobjeti razsežnosti njunega obravnavanega TUKAJ in ZDAJ; ne enega ne drugega filma preprosto ni več možno misliti v njuni načrtovani, predvideni obliki, ne da bi bili hvaležni za izredno stanje, ki je botrovalo vzniku obstoječih oblik avtorstva.



« nazaj

komentarji







MESSAGE TO OUR VISITORS
We don't care who you are, or what ethnic, religious or other identity status you represent, we are all red on the inside. However, if you come to Gromka and show no respect to the people (fellow visi...
[ preberi več... ]




layout:vax - 2008 - code:primz