PREDSTAVITEVPROGRAMNOVICELOST&FOUNDKONTAKTARHIVGALERIJA





ponedeljek, 28. marec 2011

19:00 - Filmski krožek Retrovizor in DPU
Horror 7: Spalova? mrtvol

Horror 7: Spalovač mrtvol (Juraj Herz, 1968, 96 minut)

?eprav režiser Juraj Herz – ker je po izobrazbi lutkar, marginalec med avtorji češkega ali češkoslovaškega novega vala; ker je lutkarstvo študiral v istem letniku kot mojster Švankmajer pa že po defoltu tudi marginalec med lutkarji – svoj najpomembnejši film Spalovač mrtvol opredeli za črno komedijo, ga iz eksterne pozicije (pozicije izven češke kulture) lahko upravičeno štejemo med primerke horror žanra. ?eškemu filmu je namreč humor, pa naj gre za splošno atmosfero ali konkretne komične vložke, inherenten in če naj prisotnost komičnega film opredeli za komedijo, potem češki film drugega žanra ne premore. Kar seveda ne drži.

Psihološka srhljivka Juraja Herza štrli iz seznama čeških novovalovskih klasik najprej prav zato, ker gre za izrazito žanrski film. In hkrati, ker je Spalovač mrtvol kolektivno umetniško delo in kot tak, strogo definirano, ni avtorski. In je avtorski. Gre za zvesto adaptacijo istoimenske novele avtorja Ladislava Fuksa iz leta 1967 (Sežigalec trupel je v slovenskem prevodu izšel leta 2008) – in Fuks je s Herzem celi dve leti pripravljal tudi scenarij. Gre za vizualno markanten film, ki nosi jasen pečat direktorja fotografije, kamermana, avtorja Stanislava Milote. Gre za oseben projekt na Slovaškem rojenega češkega režiserja židovskega rodu, ki je nacistični režim in deportacijo v koncentracijsko taborišče v Ravensbrücku izkusil kot
desetletni deček.

Naslovni antijunak Karl Kopfrkingl (odigra ga dobri vojak Švejk, Rudolf Hrušínský), po domače Roman (»Ker sem romantik in imam rad lepoto.«), je sežigalec trupel v praškem krematoriju, vzoren državljan (»Naša država je humana, ima dobre zakone – zlasti tistega o krematorijih.«), predan pater familias in tipičen bidermajerski malomeščan, ki ljubi svojo ženo in otroke prav toliko kot ljubi urejen dom, bogato pogrnjeno mizo, ceremonialne puhlice, črno kroniko, igranje klavirja in lično uokvirjene slike. Pišejo se pozna trideseta leta, vzpon nacizma in skorajšnja okupacija ?eškoslovaške (»Vojska je že na meji.«). Ideologija čiste krvi in absolutne nadmoči naleti v psihološkem ustroju paranoidnega megalomana in izkrivljeni, licemerni malomeščanski morali na plodna tla. In pred našimi očmi se odvije psihološki razkroj, degeneracija perverznega uma, ki hlepeč po statusu in priznanju, najprej ovaja, kmalu ubija in nazadnje množično mori. Končna rešitev židovskega vprašanja je Kopfrkinglov osebni projekt. In kako tudi ne? Njegova žena, »nežna«, »nebeška«, »neizrekljiva«, kot ji ljubeče pravi (še tisti trenutek, ko jo … ), je po materi idinja, po
žilah njunih otrok se pretaka židovska kri, on, Karl, pa je vendar na pol Nemec!

Groteskna psihološka srhljivka je horror tako po formalni kot vsebinski plati. Preteča glasba in ekspresionistična atmosfera filma stopnjujeta napetost, kamera ribjega očesa, velikih planov in detajlov ter montaža hitrih rezov in čudovito premišljenih prehodov, čistih prelivanj med prizori ustvarjata občutek hitchcockovske dezorientiranosti. Medtem ko mračen, buñuelovski, surrealistični humor ne ublaži, pač pa nasprotno potencira amoralnost in brezizhodnost te morbidne morilske zgodbe ali bolje rečeno brezposledičnost in brezpredmetnost kakršnekoli morale – krivec ne bo občutil posledic, »dobro« ne prevlada. In če je zaplet zgodbe srhljiv sam po sebi, je še toliko bolj grozljiv kot resnična groza, kot parabola o polpretekli (nacistični, komunistični) in pravkar prihajajoči zgodovinski resnici (t.i. normalizacije).

Kljub vsem še tako eksplicitnim nacističnim aluzijam in simboliki, je film v prvi vrsti obča kritika razpadajoče (meščanske) morale, opozorilo zoper nevarnosti ideološke in politične opresije, zoper individualno neodgovornost pod pritiskom dušeče propagande, zoper katerikoli totalitarizem – nacistični ali komunistični (»Nikoli ne omenjam nacistične stranke, ves čas gre le za Stranko, pravi Herz.«). Moramo se zavedati, da je nastanku novele in filma predhodilo bržkone najtrše in najtežje desetletje v zgodovini ?eškoslovaške, 50. leta so bila dekada najhujših čistk, prisilnega ovaduštva, t.i. sodnih megaprocesov, v katerih je prosovjetski komunistični režim obračunal s političnimi nasprotniki, ali zgolj drugače mislečimi. In čeprav sta deli nastajali v letih euforičnega zanosa 67/68, v okoliščinah največ je liberalizacije politične in kulturne sfere, med obljubami in
napovedmi drugačnega, tako imenovanega »socializma s človeškim obrazom«, sta s svojim ponavljajočim se »vojska že čaka na meji«
strašljivo preroški. Tanki (tokrat združene armade članic Varšavskega pakta) so prestopili mejo avgusta 1968 in naredili konec praški
pomladi. Nastopilo je dve desetletji dolgo obdobje normalizacije (ja, obešenjaškemu humorju se v skladu s češko kulturo ne odreče niti
besednjak režima) … Spalovač mrtvol je torej alegorija totalitarnega absurda kot takega, na ozadju dejanskega političnega konteksta in
zgodovinskih okoliščin pa resnična groza - realističen horror. ?eprav so se morali ustvarjalci filma odreči prvotno zamišljenemu in že
posnetemu – odkrito antikomunističnemu koncu - , oblastniška cenzura filmu ni prizanesla. Premierno predvajanje 14. marca 1969 so predčasno
prekinili pripadniki tajne policije StB, film so za nadaljnjih 20 let vtaknili v trezor (češki ekvivalent jugoslovanskemu bunkerju) in na
?eškem je ponovno uzrl temo kinodvorane šele 1. avgusta 1990. Herzu so prepovedali snemanje za dve leti, glavna igralka Vlasta Chramostová ni
smela nastopati celih dvajset, kamerman Milota ni nikoli več posnel celovečernega filma.

Krožek vodi Maša Peče.
 



« nazaj

komentarji







MESSAGE TO OUR VISITORS
We don't care who you are, or what ethnic, religious or other identity status you represent, we are all red on the inside. However, if you come to Gromka and show no respect to the people (fellow visi...
[ preberi več... ]




layout:vax - 2008 - code:primz