Socialna država je nastala kot produkt delavskih bojev v času industrializacije in je temeljila na univerzalnih principih socialne pravičnosti, demokratične enakosti in solidarnosti, ki jih je najti v temeljih evropskih demokracij po drugi svetovni vojni. Delavski in sindikalni boji so črpali moč iz razrednih neenakosti, ki jih je produciral kapitalizem. Socialna država je zato političen koncept, je konsenz o obliki demokracije. Pomembno je, kakšne konceptualne premike v zvezi z delom in posledično statusom delavstva so prinesle spremembe v besednjaku socialne države. Kapitalizem, razred, izkoriščanje, dominacija, neenakosti izginjajo iz besednjaka večine držav in dobivajo nadomestke kot so fleksibilnost, vodenje, zaposljivost, podrazred, izključenost, nova ekonomija, ničelna toleranca, itd. V socialni politiki se neoliberalizem reflektira predvsem v zmanjševanju socialnih pravic, opuščanju tradicionalnih blaginjskih vrednot enakosti, socialni pravičnosti in solidarnosti, potem v privatizaciji javnega sektorja ter individualiziranju odnosa med delodajalci in delojemalci. Takšno politiko podpirajo prepričanja o tem, da so ljudje, ki ne uspejo na trgu dela, za neuspeh krivi sami, da je ta povezan z njihovimi osebnostnimi značilnostmi, za katere država ne bo sprejemala odgovornosti. Takšnim prepričanjem sledijo ukrepi zmanjševanja ravni socialne države in privatizacije javnih služb.

Zmanjševanje socialnih pravic praviloma vodi v povečanje revščine, ki jo tradicionalno povezujemo z marginaliziranimi skupinami in nezaposlenostjo. Dolga leta je bila revščina kot stigma »neaktivnih« s skritimi predpostavkami, da je lahko le posledica lenosti ali invalidnosti. Revščina je torej posledica nezaposlenosti, zaposlenost pa je posledično pot iz revščine. Obstoj zaposlenih revnih nasprotuje prepričanjem, da je revščina posledica izogibanja zaposlitvi (torej osebnostnih značilnosti posameznikov) in težišče prestavi v strukturne pogoje družb, zaradi katerih se nekdo znajde v revščini. Plačana zaposlitev naj bi namreč bila učinkovito sredstvo proti padcu v past revščine. Povečevanje atipičnih in prekarnih zaposlitvenih oblik in povečana polarizacija v zaposlitvenem trgu med deli z nizkimi nivoji spretnosti in tistimi, kjer so potrebni visoki nivoji spretnosti, je ustvarilo nova tveganja revščine med zaposlenimi. Obstoj zaposlenih revnih v EU kaže na odpoved zavezanosti h »kakovosti dela«, ki ga vztrajno promovira Evropska strategija zaposlovanja. Spodkopava tudi zavezanost k izkoreninjenju revščine, ki tvori enega od glavnih stebrov EU politike pri spopadanju z družbeno izključenostjo. Zdi se, da je evropska ekonomija implicitno sprejela večjo nezaposlenost kot »ceno, ki jo je treba plačati«. To nezaposlenost želijo odpraviti z izboljšanjem konkurenčnosti podjetij kot pogojem za razvoj delovnih mest, to pa dosegajo s poudarjanjem večje fleksibilnosti in deregulacijo evropskega trga dela. Vendar pa se s pojavom netipičnih in prekarnih zaposlitvenih vzorcev generira »nova revščine«, ki učinkuje tudi na zaposlene.

Vesna Leskošek je profesorica na Fakulteti za socialno delo. Področja raziskovanja: socialna politika, sociologija, socialna varnost, študije spola in mladine.