Povojna ‘zlata doba kapitalizma', je kapitalističnemu Zahodu prinesla gospodarski razcvet ob obsežnih programih države blaginje in bolj ali manj polni zaposlenosti delavskih množic. Spremembe v kapitalističnih gospodarstvih so hkrati zahtevale preformulacijo koncepta političnega boja. Kolikor se je zdelo, da je znotraj keynesianskega konsenza mogoče izposlovati pristanek delavcev na (delno spremenjena) kapitalistična razmerja, so se na teoretski levici razcvetele analize, ki mehanizmov oblasti in podrejanja ne iščejo več v sferi politične ekonomije, marveč v (ohlapno opredeljeni) kulturni sferi. Restavracija, ki je sledila v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, je pisani svet kulturne kritike kapitalizma brez kančka slabe vesti prepustila akademiji in civilnim gibanjem, sama pa se je raje posvetila ponovni vzpostavitvi ‘zdravih’ kapitalističnih razmerij.

Obravnavali bomo ekonomsko zgodovino oziroma zgodovino razrednega boja druge polovice dvajsetega stoletja v zahodnih kapitalističnih deželah skozi nekatere ključne premike v družbeno kritični teoriji teoretske levice, vznik novih družbenih gibanj in ekonomsko politiko, ki so zaznamovali omenjeno obdobje. Razčlenili bomo materialne pogoje izbruha delavskih uporov v poznih šestdesetih oziroma sedemdesetih letih in sprememb, katerih učinke danes zaznavamo kot premik od politične ekonomije h kulturni kritiki. Analiza bo pokazala na kakšen način so razredni boji pognali v zrak politične predpostavke povojne ureditve in razkrila pogoje, pod katerimi je bila v zadnjih tridesetih letih dosežena ponovna vzpostavitev ‘zdravih’ temeljev kapitalističnega gospodarstva, ki, mimogrede, zagotavljajo tudi nadvse plodna tla za uničujoče gospodarske krize.

Branko Bembič je univ. dipl. filozof. Trenutno končuje magistrski študij ekonomije na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in je zaposlen kot informator v Mestni knjižnjici Ljubljana.