PREDSTAVITEVPROGRAMNOVICELOST&FOUNDKONTAKTARHIVGALERIJA

četrtek, 21. april 2011

18:00 - Delavsko-punkerska univerza
Rok Kogej:O (politi?nih) pogojih postmarksizma

Kljub temu, da je svojo celotno kariero marksističnega intelektualca preživel v sporu z organizacijo, katere člansko izkaznico je nosil, je Louis Althusser s Francosko komunistično partijo (Parti communiste français; PCF) vseeno užival ploden in dolgoživ odnos; a tudi takšne enkrat doleti konec. Našemu je zadnja ura odbila nekega novembrskega dne v letu 1980, ko se je Althusser z umorom svoje žene obsodil na izgon iz javnega življenja, njegovo napoved pa lahko danes prepoznamo že skoraj natanko tri leta prej, novembra 1977. Tistega meseca je namreč Althusser na neki konferenci v Benetkah razglasil »krizo marksizma«. Krizo, ki jo je v svojem prispevku opisoval, so v resnici sestavljale tri med seboj prepletajoče se krize, od katerih pa so bile vsaka posebej in družno ožjega dometa od krize marksizma kot takega: prva je bila kriza leninizma kot politične strategije, ki se je še posebej močno dotaknila francoske maoistične levice; druga, kriza komunističnih partij, je nastopila z evrokomunizmom kot »tretjo potjo« med stalinizmom in socialdemokracijo (leto prej ga je z izgonom diktature proletariata iz svojega kanona sprejela tudi Althusserjeva PCF); in zadnja, kriza Althusserjeve lastne inačice marksizma, kateri so materialno podlago spodmaknili neuspeh kulturne revolucije na Kitajskem, razmah evrokomunizma ter stagnacija realno obstoječih socializmov. Francoz in njegova partija sta se tako znašla v glede na 60-ta radikalno spremenjeni konjunkturi, ki ju je v teoretskem in političnem smislu pripeljala navzkriž.

Namen našega predavanja bo skozi proces postopnega izginotja razredov in razrednega boja iz levičarskega teoretskega in političnega imaginarija razgrniti transformacijo marksistične teoretske in politične prakse v drugi polovici 20. stoletja, ki je privedla do in hkrati sama že bila Althusserjeva kriza marksizma. Ta transformacija premore torej dve ključni dimenziji: v političnem smislu gre predvsem za zamenjavo leninizma kot prevladujoče politične strategije (zahodnih) komunističnih partij z evrokomunizmom; v teoretskem smislu pa gre za gibanje od tistega, kar bomo skupaj še z nekaterimi drugimi popisovalci intelektualne zgodovine marksizma poimenovali tradicija »zahodnega marksizma«, h kratki, a pomembni epizodi postmarksizma v 80-ih letih. V obeh primerih je druga stopnja prehoda naznanjala vsebinsko sicer manj radikalen, a simbolno celo pomembnejši rez: postmarksizem se je zelo kmalu odrekel svoji predzgodovini in se iztekel v čisti postmodernizem, v to veliko pripoved o diskurzu in razliki, o fragmentarni naravi realnosti in človeške identitete, evrokomunizem pa še nominalno v prevlado socialdemokracije. Ali kot o prvem piše Ellen Meiksins Wood, je danes več kot jasno, da je »postmarksizem bil le kratka postaja na poti k antimarksizmu«.

Rok Kogej (1987) je študent politologije in ekonomije ter koordinator 14. letnika Delavsko-punkerske univerze. Raziskovalno se ukvarja s politično ekonomijo in zgodovino marksizma.



« nazaj

komentarji







MESSAGE TO OUR VISITORS
We don't care who you are, or what ethnic, religious or other identity status you represent, we are all red on the inside. However, if you come to Gromka and show no respect to the people (fellow visi...
[ preberi več... ]




layout:vax - 2008 - code:primz