Na referendumu na začetku leta 2012 je večina volivk in volivcev podprla vstop Hrvaške v EU. Predhodna pogajanja so trajala skoraj deset let, a so bila povsem tajna in prepuščena birokratom, kar je zainteresirani javnosti onemogočilo, da bi posegla v proces pristopanja k EU. Namen vladajočih elit je bil čimprej skleniti pogajanja in prikriti svoj pristanek na vse zahteve evrobirokratov, kar je imelo pogubne posledice za industrijo in kmetijstvo. Kljub temu Evropska komisija še naprej pritiska na Hrvaško tako, da skrbno nadzoruje tri pristopna poglavja (sodstvo, institucije, konkurenčnost) in še posebej odločno zahteva sprejetje poglavja o tržni kokurenci. To poglavje prinaša prisilno privatizacijo ladjedelnic in zmanjšanje kmetijskih subvencij. Privatizacija ladjedelnic bi pomenila njihovo zaprtje, kar bi pripeljalo do uničenja največje hrvaške izvozne industrije in izgube številnih delovnih mest. Na drugi strani ukinjanje kmetijskih subvencij hrvaškemu kmetijstvu onemogoča, da bi tekmovalo z visoko subvencioniranim evropskim kmetijstvom, in hrvaške kmete izriva s skupnega trga.

Ti problemi so bili znani že na samem začetku pogajanj, a kritikam, ki so bile tako in tako redke, se ni nikoli uspelo prebiti v vladajočo ideologijo, ki ostaja nespremenjena že vse od časa razpada Jugoslavije: EU je obljubljena dežela ekonomske blaginje, politične demokracije in kulture, ki je balkanski barbari prej niso poznali. Tako je bila EU vedno predstavljena kot univerzalna rešitev vseh težav. Posledice dvajsetletnega širjenja tovrstne mitologije zdaj postajajo očitne in se bodo po vstopu v EU še okrepile, saj bo Hrvaška na skupnem evropskem trgu zasedla povsem obroben položaj.

Domagoj Mihaljević je podiplomski študent ekonomije in politični aktivist iz Zagreba. Ukvarja se z ekonomskimi in političnimi vidiki razpada Jugoslavije, razredno strukturo zakonskih parov v ZDA in kritiko politične ekonomije EU.