režija Kimmo Koskela, Finska 2013, 86'

"Calling Kimmo Pohjonen an accordionist is a bit like describing Encyclopaedia Britannica a book."

--The Herald

Finski muzičist Kimmo Pohjonen (fotografija Egidio Santos) je velik posebnež med harmonikarji - in velik posebnež tudi kot človek. Odraščal je na kmetih in bil v igri za navadnega harmonikarskega tradicionalista, potem pa je pri svojih tridesetih harmoniko začel obdelovati, preparirati, jo frizirati, dodal je elektrofonijo, svoje nastope pa vedno bolj pilil in pilil, dokler niso postali enkratno slavje zvoka in svetlobe. V temle dokumentarcu, ki nas prežme z vsemi širnimi skandinavskimi atributi, seveda tudi s poetičnim kopanjem v ledeni luknji, se Pohjonen igra z novo muziko za hrup kmečkih strojev in živali (osupljiva Earth Machine Music), lucidno razkrije svojo enkratno glasbeno pot in obudi stare načine finske rokoborbe - od časov, ko je harmonika boje spremljala bojda zato, da se ni slišalo glasnega spuščanja plinov, do današnjih dni, ko Pohjonen rokoborbo vnese v posebno performanso. In se kot pravi kmet kajpak rad telesno spoprime tudi sam. Na filmu, po koncertu, med prijatelji, med publiko. Nastopi Kimma Pohjonena so nekje med predstavo rimskih gladiatorjev in srednjeveško meniško držo, ponujajo marsikaj glasbeno povsem novega, sam ustvarjalec pa se enako dobro znajde tako med uradnimi nastopi za politično smetano kakor v navadni špelunki med navadnimi ljudmi.

Kimmo Pohjonen je med drugim tudi zaljubljen v (Jazz) Cerkno in nasploh Slovenijo.