Naš tokratni gost je dr. Miha Kozorog, v rosnih letih član Kluba tolminskih študentov, v devetdesetih ud glasbenih bendov Auschwitz, In a Spleen in Rodoljubac, prekaljen organizator Soča Reggae Riversplasha in Sajete na Sotočju. Kozorog je sprva študiral ekonomijo in jo z diplomsko nalogo Schumpeter in vizije kapitalizma tudi uspešno končal. Poznerje je študiral še etnologijo in kulturno antropologijo in diplomiral z nalogo Prostor, glasba, identiteta: Primeri iz Tolmina po letu 1945. Predmeti Kozorogovega zanimanja so antropologija glasbe, folkloristika, antropologija prostora, socialna antropologija, popularna kultura, sociologija mladih, analiza množičnih medijev, materialna kultura, družbena ekologija ... Miha Kozorog je od leta 2000 aktiven član mladinskega in multimedijskega kluba MINK iz Tolmina,  od leta 2002 je povezan s projektom Roaming Anthropology, katerega namen je povezati študente etnologije in kulturne antropologije s področja nekdanje Jugoslavije, od leta 2006 pa je bil redni sodelavec Slovenskega glasbenoinformacijskega centra SIGIC, kjer je deloval kot izvedenec za popularno glasbo. Od junija do septembra 2007 je bil raziskovalni štipendist Univerze v Vidmu / Udinah (Italija). Tema njegovega raziskovanja je bila festival Postaja Topolove / Stazione Topoló v vasi Topolove (Italija), v neposredni bližini slovensko-italijanske meje. Obenem je bil namen te raziskave tudi poiskati možnosti za učinkovito čezmejno sodelovanje na tem območju. Miha Kozorog je leta 2008 doktoriral s temo Turizem na Tolminskem med lokalnimi praksami in institucijami - njegov doktorat je izšel tudi v knjižni obliki z naslovom Antropologija turistične destinacije v nastajanju: prostor, festivali in lokalna identiteta na Tolminskem. Znanstvena založba Filozofske fakultete, Ljubljana 2009. O antropologiji in turizmu predava in objavlja doma in na tujem - danes je docent za etnologijo in kulturno antropologijo na FF. Za uvodno branje pred razgovorom je poučen, vzemimo, Kozorogov članek "Festivali, festivalizacija in festivalski kraji", objavljen v glasbeni spletni reviji Odzven: http://www.sigic.si/odzven/festivali-festivalizacija-in-festivalski-kraji.

Širša razlaga razgovorov v Gromki, letnik 2013/4:

AKC Metelkova je dobesedno vkopana med procese gentrifikacije - lahko bi celo rekli, da je Metelkova že "kot taka" en sam zgled, enkraten predmet preiskave o gentrifikaciji, postavljen v fokus z zelo "čutno nazorno" osvetljavo. AKC Metelkova namreč živi in deluje sredi posegov, ki so tako zaverovani v profit, ekonomijo in eno in edino zveličavno (kulturno) dimenzijo, da sploh ne zaznajo več niti zgodovinsko utemeljene težnje po avtonomiji, po samostojnem odločanju, ne zanima jih močan in argumentiran dvom o brutalnih posegih, o njihovih učinkih na prebivalstvo. Zaradi "drugačnosti" (nova družbena-, recimo raje: nova politična gibanja s konca osemdesetih) je AKC Metelkova sploh nastal, zaradi nje se je Mreža za Metelkova že leta 1990 zavezala k prostorskim težnjam in jeseni leta 1993 v zapuščeni vojašnici naposled prevzela zaželene - in že prej nekoč obljubljene - prostore v upravljanje. 

Gentrifikacija? Ta pomeni (tudi) procese discipliniranja neodvisnih, upravljanje z njihovimi dosežki, betoniranje neoliberalne vladavine; ustvarjanje vtisa o "nenehni sedanjosti"; malikovanje profita (finančnega ali simbolnega); nonšalantno in brezskrupulozno idejno in materialno ropanje po prostorih, kjer je zaznati močan in izrazit kulturni in socialni kapital. Gentrifikacija ni nič drugega kot psihotična želja po nenehnem "izboljševanju", izrednem PRu, njene ambicije so zaprte, javnosti zabrisane strukture, privatizacija oziroma "javno-zasebna partnerstva" so predstavljena kot edine obstoječe opcije), akterji zahtevajo vertikalne strukture, hierarhično ali celo vnaprejšnje odločanje mimo sestankov; navsezadnje zahtevajo tudi močan outsourcing (jasno - brez upoštevanja in poudarjanja referenc najete delovne sile), "svoje" delavke in delavce pa izkoristijo za slaba plačila in slepo lojalnost, ki v skrajni fazi ni nič drugega kot lojalnost neki prazni formi - lojalnost neskončnemu gobezdalu in prodajalcu izdelkov.

V oči bijoča zgleda za gentrifikacijo sta prav v naši neposredni soseščini: Tik zatem, ko AKC Metelkova mukoma in po hudih dvajsetletnih bitkah doseže svetovno slavo na področju samoupravnega organiziranja kulture in kulturnega življenja, se najdejo subjekti z muzejskega področja - in namesto da bi subjekti z muzejskega področja našli svoje lastno ime, svoje lastno označevalno podjetje, si nonšalantno prisvojijo "tržno znamko" Metelkova. Toda slednja je bila izbojevana v "krvi, znoju in solzah", ne pa med nekim navadnim sestankom v udobnih, varnih razmerah. Mar nam to govori tudi o "notranji naravi" muzejskega bitja? Mar gre samo za eksces, tipično slovensko zgodbo o zlobnem sosedu, tokrat pač preoblečenem v uradnike, uradnice z Maistrove?

Naslednja tenzija je še bolj prefrigana, po novem jo je razbrati v urejanju areala Tabor, kamor geografsko sodi tudi naš AKC. Seveda ni nič narobe s tem, da si soseska zaželi v svoji bližini "kulturnih posebnosti", stvar pa se zelo zaplete v momentu, ko se za to "urejanje" najamejo strokovnjaki, ki skušajo območje uniformirati, porezati vse robove. Še prej kajpak pokradejo od alternative, kar se pokrasti da - za zdaj samo ideje in nazive. Kaj pa pokradejo v naslednji fazi? Takšne pretenzije ima, denimo, Inštitut za politike prostora - vertikalno organizirana "skupnost", kakršna seveda že po svoji visokostni formi ne more opaziti "neštevnih" (Badiou), torej vseh nas, ki smo organizirani horizontalno in ki se zavedamo, da je naša avtonomija tudi plačilo dolga do 50-60 let starih bojev "ljubljanske alternative". 

Danes nahajamo v bližnjem okolju številne razprave, simpozije in konference na temo gentrifikacije, uniformnosti v širšem smislu, kar vsekakor daje slutiti, da je tema par excellence primerna  za obravnavo. Še več, tema je za obravnavo naravnost nujna.

V klubu Gromka smo se odločili za obliko "talk-showa", kar pomeni, da na temo ne bomo razpravljali ali prirejali panelov, predavanj, simpozijev ... pač pa bomo skoz direktna vprašanja in v "poljudnoznanstvenem" diskurzu znanstvena dognanja oziroma argumente sogovornikov, sogovornic postavili neposredno pred javnost. Seveda se nam ni ukvarjati zgolj in samo z Metelkovo, pač pa bomo skušali najti produktiven uvid v širšo problematiko. To pomeni, da je naš namen tudi teoretski - v najžlahtnejšem pomenu. Rabi nam municija, rabi nam zrak ... Mikrofon bo zmerom na voljo tudi občinstvu.

Pogovore izmenjaje vsakih štirinajst dni vodita Miha Zadnikar, član kolektiva kluba Gromka, in Robert Bobnič, urednik redakcije za kulturo in humanistične vede na Radiu Študent.