+

MONO SCARVES (SI) — elektrofonija v živo

Mono Scarves je »edini mariborski nojzer iz Ljubljane«. Takole predstavi svoj defonični nastop:

V desetletju ustvarjanja bolj ali manj hreščeče eksperimentalne elektronike se je nabralo skoraj dovolj materiala za seminarsko nalogo pri predmetu Spoznavanje narave in družbe ali vsaj za prosti spis o razvoju »D.I.Y. homegrown generic noisa« v Sloveniji. Pa vendar ne dovolj za en spodoben promocijski tekst. Ko so znalci o Mono Scarves izrekli že marsikaj in ga uvrstili v polje D.I.Y. ustvarjalcev, je ta stopil v lužo modularne sinteze in poplesljvih muzik. In tako se Mono Scarves z aprila izdanim albumom A so to vaše govedine? sprehaja po tanki liniji med hrupom in butalicami. Razvoju in spremembam v glasbenem izrazu navkljub pa se nekatere stvari ne spremenijo. Še vedno so tu sampli, sposojeni iz političnih logov, slovenskih filmov, in, seveda, Krava.

+

RUINSZU (IT, JP)
Massimo Pupillo (Zu) — električen bas
Tatsuya Yoshida (Ruins) — bobni

Massimo Pupillo (fotografija Sara DUva), basist, multiinštrumentalist, skladatelj in improvizator je širšemu občinstvu še najbolj znan kot eden izmed utemeljiteljev tria Zu. Z njim je izdal več ko 15 albumov in podal več ko 2000 koncertov po vsem svetu, tudi po krajih, ki jih po navadi ne doseže glasbeniška roka.

Manj znana — vsaj pri nas — je Pupillova bogata multidisciplinarna dejavnost in sodelovanje s protagonisti, protagonistkami sodobne umetnosti in sodobne klasične glasbe. Tako ga beležimo v partnerstvu z Romeom Castelluccijem, Chiaro Guidi (Societas Raffaello Sanzio ), koreografinjo Meg Stuart, francosko operno pevko Marie-Agnes Gillot, koreografom in izvedencem za breakdance Yamanom Okurjem in plesno skupino Dewey Dell.

Bodisi koncertno ali pa na posnetkih je sodeloval s Terryjem Rileyjem, Alvinom Curranom (ustanoviteljem grupacije Musica Elettronica Viva, svetovno znanim klavirskih duom Katia & Marielle Labèque ter s klasičnimi virtuozi, kakor so violinistka Viktoria Mullova, violončelist in skladatelj Giovanni Sollima ter kanadska sopranistka in dirigentska Barbara Hannigan. Tako ga družno s Katio Labèque najdemo na albumu Moondog, kar ga je popeljalo v sodelovanje z najbrž najpomembnejšim dizajnerjem v svetu rocka Stormom Thorgersonom, utemeljiteljem skupine Hipgnosis. Pupillo se tako pojavi tudi pri slavni založbi Deutsche Grammophon in v pariški filharmoniji.

Kar zadeva električne špile, je Massimo Pupilo prav tako v izborni družbi: Mike Patton, Stephen OMalley (Sunn O)),Thurston Moore, Jim ORourke (Sonic Youth), Guy Picciotto & Joe Lally (Fugazi), The Ex, Gabe Serbian (The Locust), Brian Chippendale (Lightning Bolt), FM Einheit (Einstürzende Neubauten), Buzz Osbourne (Melvins), Damo Suzuki (Can), Mick Harris (Napalm Death; Scorn), Mark Greenway (Napalm Death), Dälek, Gordon Sharp (Cindytalk & This Mortal Coil) ... improvizacijsko je sodeloval z naslednjimi: Peter Brötzmann, Toshinori Kondo, Paal Nilssen-Love (s temi tremi tudi v kvartetu Hairy Bones), Mats Gustafsson, Ken Vandermark, Lukas Ligeti, Gianni Gebbia, Chris Corsano, Tony Buck (The Necks; Swans), Mette Rasmussen, Han Bennink, Lasse Marhaug ... eksperimentalna scena pa ga zabeleži v tehle kombinacijah: Oren Ambarchi, David Tibet (Current 93), Thighpaulsandra (Coil), Christina Vantzou, Daniel OSullivan ...

Leta 2020 je za Subsound Records izdal svoj prvi solistični album z naslovom The Black Iron Prison, letošnjo pomlad pa je začel tudi s projektom My Own Private Afghanistan, v katerem spremlja filmsko gradivo, ki ga je l. 1969 na format super 8 posnela Anna Bavicchi. Z istim naslovom je pri založbi Improved Sequence izdal tudi glasbeni album.

Pupillovo ime je najti na več kot 70 albumih, vsega skup pa ima po vsem svetu zabeleženih dobrih 3000 špilov.

Tatsuya Yoshida gre med tako rekoč svete osebnosti japonskega in svetovnega untergrunta in avantgarde, če že ne kar muzike vobče. Sila inovativen bobnar, skladatelj, improvizator in multiinštrumentalist je poklicen glasbenik tam od ranih osemdesetih XX. stoletja. Sredi osemdesetih je utemeljil udarno in hitropotezno dvojko Ruins (svojska mešanica sodobne klasike, hardkora, progresivnega rocka, jazza, noiza in punka), v kateri je sodeloval s štirimi raznolikimi električnimi basisti. Poslednji med njimi je bil Hisashi Sasaki. Z njim je 30. oktobra 2001 tudi gostoval v klubu Gromka, ko se je na odru nenapovedano pojavil še strunar Kazuhisa Uchihashi. Družno so posneli gradivo, ki je pri japonski založbi F.M.N. Sound Factory kmalu izšlo tudi na albumu, na katerem poleg špila v Gromki najdemo še štikle iz kluba Manda-la 2 v Tokiu. Tatsuya Yoshida je tudi pozneje obdržal naziv in se bodisi kot Ruins Alone ali Sax Ruins (skupaj s saksofonistko Ryoko Ono) večkrat podal po svetu. Tako je obiskal tudi Menzo pri koritu. Neradi se nagibljemo k napovedniški ideologiji »kdo je kdaj s kom«, toda v Yoshidovem primeru je zadeva precej povedna, saj takoj razkrije njegove širjave. Sodeloval je z bendi Koenji Hyakkei, Korekyojin, Zeni Geva, Samla Mammas Manna, Painkiller, Cicala Mvta, Acid Mothers Gong,YB02 ... pogosto pa ga najdemo v ugledni družbi tehle posameznikov: John Zorn, Haino Keiji, Richard Pinhas, Fred Frith, Otomo Yoshihide, Derek Bailey, Charles Hayward ...

*****

Koncertni cikel ODPRTO sofinancira Mestna občina Ljubljana — oddelek za kulturo, koncertni cikel Defonija pa prav tako MOL — oddelek za kulturo in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.