Kar takoj velja poudariti, da priredimo povsem navadno, delovno obletnico, a v svojem slogu, z radoznalo, ravno prav tvegano in nepredvidljivo programsko odločitvijo — z izjemnimi glasovno umetnico in špilavci. Za uvod se trojka domačih, ki jih posamič poznamo iz številnih drugih zasedb, prvič predstavi kot koncertni trio. Le kaj nam ponudijo? Pustimo se presenetiti ... Naši gostje iz Velike Britanije in Nemčije (na gornji fotografiji Kirila Polonskega iz leta 2023) pa ta večer prav tako praznujejo svojo skupno 25. obletnico in se po nepozabnem špilu leta 2001 znova usedejo na gromki oder: Konk Pack so ena izmed najznemirljivejših improvizacijskih zasedb v svetovnem merilu; z nami bodo velemojstri vzponov, kotaljenja, spotikanja in obračanja, pankersko nadležni, kljubovalni, nepredvidljivi, igrivi, predvsem pa muzikantsko osupljivo skupaj in intrigantni tudi za poslušalsko uho, ki mu improvizacija (še) ni tako blizka. Pri Konk Pack namreč marsikdaj ne vemo več, ali gre za čista naključja, za vrhunsko interakcijo ali nemara kaj tretjega ...

 

VIDMAR / BORŠIČ / KUŠAR (premierno!)

 

• Tea Vidmar — glas

• Jure Boršič — altovski saksofon, klarinet

• Urban Kušar — bobni, tolkala

 

 

Fotografija Jože Balas

 

Tea Vidmar ustvarja na stičiščih uličnega gledališča, glasbe in glasovnih performansov. Kot vokalistka je sodelovala z različnimi glasbenimi skupinami (Positive Illusion, Skarabej, Aritmija, Širom, itd.), kot solistka in sodelavka številnih domačih in tujih glasbenikov (Samo Kutin, Ana Kravanja, Andrej Fon, Nina Mureškič, Tena Novak Vincek, Ivan Marincel, Damir Prica Kafka, Roko Crnić itd.) pa nastopa tudi na področjih improvizacije in eksperimenta . Pri svoji glasbi se opira predvsem na zvočnost glasu in njegove različne oblike. Izkušnjo improvizacije v uličnem gledališču, utemeljeno z navdihom, ki ga črpa iz okolja, skuša prenesti v polje glasbene improvizacije. Zato se pri svojem muziciranju opira tudi na zvoke okolice. Ti zvoki lahko postanejo navdihujoče gradivo za hipno selitev v nove in nove glasovne pokrajine. Med nastopom preučuje minljive lastnosti glasu in njegovo povezanost z okoljem. Pri solo nastopih rada uporablja tudi koncertino (20-key angelo concertina), vrečke, odpadni material, drobne predmete, inštrumente in igrače, ki so osnova za muziciranje v realnem času.

Takole pa je Tea Vidmar pred petimi leti v videu odgovorila Tomažu Gromu na nekaj kratkih vprašanj:

http://www.centralala.si/tea-vidmar-o-vzgibih-razlogih-inspiraciji-in-postopkih-video-intervju/

 

Pihalec Jure Boršič je študentovski status na Konservatoriju za glasbo v Trstu zamenjal za bolj individualističen pristop k učenju. Pridružil se je Kombo šoli Zlatka Kaučiča, svoje znanje pa je spopolnjeval tako sam kakor tudi na individualnih urah in delavnicah najboljših slovenskih in severnoitalijanskih saksofonistov. Je gonilna sila skupin in projektov, kot so Koromač, TiTiTi, Bootleg Unit, Oholo!, Shoe & Shoelace, Niemoy in tudi član večje zasedbe Orkestra Brez Meja/Orkester Senza Confini (Orkester brez meja), Čomp in Gal Furlan Quarteta.

Bobnar in tolkalec Urban Kušar (1992) je eden najaktivnejših in vsestranskih glasbenikov svoje generacije domačih improvizatorjev. Sprva se je pri sedmih letih starosti učil saksofona, pri 15. že igral bobne s Koromačem, bil zatem dve leti samouk, navsezadnje pa obiskoval bobnarski šoli pri Marku Lasiču in Zlatku Kaučiču. V zadnjem desetletju vztrajno nastopa in snema s Kaučičevim Kombom B, Acamar Triom (še Cene Resnik in Matjaž Bajc), z različnimi zasedbami severnoitalijanskega violončelista in kontrabasista Giovannija Maierja, poleg udinjanja v bendu Koromač, ki je izjemen jazzcore powerhouse kolektiv s slovenskimi in italijanskimi instrumentalisti iz goriško-goriškega primejstva oziroma zamejstva, pa smo Kušarja zasledili tudi v grupaciji Nesesari Kakalulu. Kušar je tudi bobnar v triu CUT (s saksofonistoma Tanjo Feichtmair in Cenetom Resnikom), na presečišču novega jazza in folklore pa je pred kratkim utemeljil še mednarodno zasedbo Bop en Bras, s katero se je rezidenčno predstavil na 28. festivalu Jazz Cerkno (2023) in za festivalsko založbo še istega leta izdal tudi album z naslovom Jezen času kamna.

 

 

 

+

 

KONK PACK (GB, DE; tudi oni praznujejo 25-letnico delovanja in se po izjemnem špilu leta 2001 znova usedejo na gromki oder):

 

• Tim Hodgkinson — lap steel kitara, elektrofonija, klarinet

• Roger Turner — bobnarska baterija, tolkala

• Thomas Lehn — analogni sintetizator

 

Fotografija Kiril Polonsky (2023)

Z leti vse bolj hvaljen tudi kot skladatelj, z deli, predstavljenimi na mednarodnih festivalih sodobne glasbe, in zbirko ansambelskih skladb pri založbi Mode, je Tim Hodgkinson tudi in predvsem močno zavezan intenzivni, energični in dinamični izvajalski praksi. V več kot pol stoletja delovanja je bil tudi špilavec v stalnih in dobro utrjenih zasedbah, saj je bil soustanovitelj izjemno pomembne skupine Henry Cow (1968), kot saksofonist je igral z avant metal skupino God, kot solista na basovskem klarinetu ga slišimo na koncertih posnetkih spektralne muzike Iancuja Dumitrescuja. Njegovo igranje lap steel kitare je slejkoprej docela nekategorizirano, prinaša pa umirjene in manj umirjene odmeve tako rocka kot tudi etničnih muzik.

Osrednja ustvarjalna ambicija Thomasa Lehna je od začetka devetdesetih let XX. stoletja izvajanje elektronske muzike "v živo", pri čemer je osnova zanjo analogna zvočna sinteza. Po obdobju, ko je igral s sintetizatorjem minimoog izumitelja Roberta Mooga, je od leta 1994 njegova glavna elektronska oprema modularni analogni sintetizator Synthi A v kombinaciji s klaviaturo DK-2, ki ju je v poznih šestdesetih razvila in proizvedla britanska družba EMS. Elektrofonija Thomasa Lehna, njeno glasbeno gradivo, proces in struktura se ustvarijo in izvedejo v realnem času. Širok spekter izkušenj v številnih kontekstualnih zvrsteh se zlije v njegovem aktualnem glasbenem ustvarjanju: V osemdesetih letih XX. stoletja je Lehn kot šolan pianist deloval na širnem polju klasične, modernistične in sodobne glasbe, jazza, glasbenega gledališča in transmedijskih predstav. Od 90. let do danes so torišče njegovega dela tudi druge sodobne glasbene oblike, med katerimi ima posebno mesto improvizacija. Lehn je sčasoma razvil povsem individualen glasbeni jezik, katerega notranja sintaksa se pogosto zdi bolj akustične kakor elektronske narave.

http://www.thomaslehn.com/