PREDSTAVITEVPROGRAMNOVICELOST&FOUNDKONTAKTARHIVGALERIJA





torek, 8. november 2005

21:30 - Torkovi literarni večeri
Branje revije LITERATURA

DUŠAN MERC (proza)
LILI POTPARA (proza)
ANDREJ BLATNIK (proza)
?as kratke zgodbe v treh utelesitvah.


· DUŠAN MERC
Dušan Merc (1952) je diplomirani komparativist. Kot srednješolski učitelj slovenščine je dolga leta služboval na policijski šoli v Tacnu. Zdaj je ravnatelj osnovne šole Prule. Leta je pripravljal rokopise in dramska besedila, nase pa je prvič opozoril leta 1993 z zmago na natečaju časopisa Dnevnik za najboljšo vinjeto. Pri štiriinštiridesetih je izdal prvo knjigo in tako stopil na aktivno literarno prizorišče, objavil je namreč že sedem romanov in dve knjigi kratkih zgodb. Njegovi romani so bili nominirani za nagrado kresnik in prevedeni v tuje jezike. Sodeloval je pri skupinskem pisanju romana Trampolin ter na Ladji Beletrina. Svojo prozo bere na literarnih nastopih, letos se je udeležil tudi Nepretrganega branja Cervantosovega Don Kihota. Prisega na samodisciplino – brez te ne moreš biti ne pisatelj ne ravnatelj, pravi. Njegove knjižne izdaje si sledijo: romani Galilejev lestenec (LUD Literatura, 1996), Sarkofag (Beletrina, 1997), Slepi potnik (Beletrina, 1999), Potažba (Cankarjeva založba, 2001), ?ista ženska (Image management, 2002), Jakobova molitev (LUD Literatura, 2003), Potopljeni zvon (samozaložba, 2004), kratke zgodbe Golo mesto (Beletrina, 2003), Pega v očesu (Litera, 2004).

»[Mercu] se je v minulem desetletju uspelo prebiti v sam vrh slovenske prozaistike. [...] Avtor se tematike smrti, ljubezni ter ostalih eksistencialnih tegob ne loteva na resnoben, temačen način, temveč nasprotno – v zgodbah je vedno prisotna ost absurda, ironije in črnega humorja. [...] Edina stvar, za katero čutimo, da o(b)staja kot večna in nespremenljiva, je topos golega, praznega mesta, ki tone v močvirje iracionalnega s svojimi nepotešenimi prebivalci vred. In če protagonisti odidejo drugam, v tuja mesta, se tudi tam srečajo zgolj z nezmožnostjo lastnega bivanja, preostane jim le še tragičen konec. [...] Vsekakor imamo pred seboj zbirko kratke proze, ki prepričuje in je vredna pozornosti bralca, ki se mu bo bivanjska golota najbrž kaj hitro zazdela nekam sumljivo znana.« (Matjaž Brulc, iz recenzije knjige Golo mesto, Park-on.net)

»Kratkice so navznoter strukturirane kot pojemanje, začnejo se s koncem, z »junakom«, ki je nihče, ki je zavestno izgubil vse. Kratkice so katalog izgubljenega in izgubljanja. Transparentno uberejo formo spominov, včasih ostanejo distanciran popis minulega, drugič se protagonisti ob tem, kar še imajo ali bi morda lahko imeli, spomnijo na tisto, kar so nekoč izgubili, zgodovinska zavest tesnobno preči živost.« (iz promocijskega teksta za knjigo Pega v očesu)


· LILI POTPARA
Lili Potpara se je rodila leta 1965 v Mariboru. Na filozofski fakulteti v Ljubljani je leta 1992 zaključila študij francoskega jezika in književnosti ter prevajalske smeri angleščine. Občasno piše kratko prozo in pravljice. Kratke zgodbe je objavila v Literaturi, Dialogih, Mladini, Oni in Sodobnosti. Knjižni prvenec Zgodbe na dušek je izšel leta 2002 pri založbi LUD Literatura. Zanj je prejela nagrado za najboljši literarni prvenec. Leta 2004 je bila knjiga kratkih zgodb ponatisnjena. Lili Podpara je mati dveh otrok in živi v Ljubljani kot samostojna prevajalka.

»Kratke Zgodbe na dušek Lili Potpara so skice, male zgodbe, orisane z nekaj hitrimi potezami, krokiji iz življenja njenih srednjeletnih žensk (redkeje moških), ki jih zalotimo v trenutku, ko se jim še enkrat razodene nezadostnost njihovega življenja [...], namreč še enkrat in tokrat še bolj zares spoznajo svojo osamljenost, izločenost, nepripadnost, včasih problematizirajo tudi na novo nastalo etično dilemo in z njo povezano brezdomovinskost. [Z]di se, da vse zgodbe preveva isti sentiment, to je rahla otožnost ali melanholija[.]« (Matej Bogataj, iz spremnega teksta k Zgodbam na dušek)


· ANDREJ BLATNIK
Andrej Blatnik, rojen 1963 v Ljubljani, je študiral primerjalno književnost, sociologijo kulture, ameriško književnost in komunikologijo. Začel je kot basist v pank bendu, pet let je bil svobodni umetnik, zdaj pa dela kot urednik pri Cankarjevi založbi in uči kreativno pisanje na Fakulteti za humanistične študije. Objavil je dva romana: Plamenice in solze (1987), Tao ljubezni (1996). Objavil je tudi štiri knjige zgodb: Šopki za Adama venijo (1983), Biografije brezimenih (1989), Menjave kož (1990), Zakon želje (2000). In še študijo o sodobni ameriški prozi Labirinti iz papirja (1994), zbirko kulturniških komentarjev Gledanje čez ramo (1996), letos pa je bralcem ponudil razmišljanja o književnosti v digitalnem času Neonski pečati. Napisal je več radijskih iger, prevedel pa je kar nekaj knjig iz angleščine (Anais Nin, Stephen King, Sylvia Plath, Paul Bowles …). Je dobitnik nagrade zlata ptica (1984), upančičeve nagrade (1991) in nagrade Prešernovega sklada (2002). Mnoge kratke zgodbe so prevedene v številne jezike; objavljene so v tujih literarnih revijah ter evropskih in ameriških antologijah. Blatnikove knjige Menjave kož, Tao ljubezni, Papirnati labirinti, in Zakon želje so prevedene in izdane v tujini. Kot predstavnik slovenske prozaistike je bral na številnih branjih in festivalih doma in v tujini, dobil je več tujih štipendij in je bil večkrat gost na pisateljskih kolonijah po svetu. Rad potuje, posluša glasbo, kolesari ... Napisal je več spremnih besed h knjigam. Kot bogato razgledan (enciklopedičen) in energičen človek je prijeten sogovornik, sodelavec, zadnja leta tudi mentor Literaturine ustvarjalne delavnice kreativnega pisanja kratkih zgodb.

»Ureditev Zakona želje – zgodbe je skrbno razvrstil avtor – se mi zdi zelo premišljena. Ob ključnosti zgodbe, ki knjigo začenja, so na pravih, to je pomenljivih, mestih, tudi druge. Zgodbe si sledijo po tematski in/ali motivni podobnosti (in ne po nastanku). [...] A še bolj zanesljivo [...] deli knjigo na sklope različno "razpoloženje": začne se z nevtralnimi niansami (izčrpane eksistence, ki pa niso na koncu zgodb v nič slabšem položaju, kot so bile na začetku), počasi prehaja v črne, dokončne [...] ali drugače obupane poskuse [...], konča pa se pravzaprav precej spravljivo [...]. In tudi umestitev Površja na konec se zdi posebej pomenljiva: dogodku, ki pretrese temelje junakove eksistence, sledi radikalna sprememba (oziroma vsaj njena napoved), klasična akcija pravzaprav, ki je pri kratkozgodbarskih junakih nismo vajeni. Odprt konec je za zvrst kratke zgodbe res posebej značilen, vendar gre ponavadi za drugačno odprtost. Zgodba ostane odprta, ker razrešitev ni možna.« (Petra Vidali, iz spremne besede h knjigi Zakon želje)



« nazaj


MESSAGE TO OUR VISITORS
We don't care who you are, or what ethnic, religious or other identity status you represent, we are all red on the inside. However, if you come to Gromka and show no respect to the people (fellow visi...
[ preberi več... ]




layout:vax - 2008 - code:primz