Še preden je eno najpogostejših zatočišč nedomačnega na filmu postal
tako imenovani J-Horror, v zadnjem desetletju celo eden najmočnejših
azijskih izvoznih izdelkov na področju popularne kulture, je Dežela
vzhajajočega sonca svoje tesnobe stimulirala v starejčem in izvirnejčem
žanru kaidan (arhaično tudi kwaidan), čigar korenine  v obliki
grozljivih ljudskih pripovedk  segajo vse v začetek 17. stoletja.
Kaidan združuje dva pomena: kai v japonščini pomeni (praviloma srhljivo)
prikazen, dan pripovedko, na dlani je torej, da imamo opravka z zgodbami
o duhovih, ki na Daljnem vzhodu zasedajo prvo mesto v pravljičnem ali
mitoloskem bestiariju.

Klasičen japonski duh za nameček kot ulit sodi v naš koncept
nedomačnega, saj za razliko od zahodnjaške prikazni, ki srh vzbuja že s
svojo pojavitvijo oziroma pojavo, japonska svojo tujo bit razgalja šele
postopoma, potem ko je nič hudega slutečo žrtev že premamila in uspavala
v objemu lažne domačnosti. Zbirko štirih najbolj ponarodelih kaidanov je
režiser Masaki Kobayashi leta 1964 zbral v istoimenski omnibus, epsko
klasiko japonske kinematografije, ki pritajeno grozo ljudskih pripovedk
podčrta z ekspresionističnim slogom, direktno navdahnjenem pri nemških
mojstrih 20. let prejšnjega stoletja, le da Kobayashi njihove taktike
obrne na glavo in ponudi inverzno, pa zato nič manj efektivno podobo:
klavstrofobija zveriženih komor je nadomeščena z agorafobijo zasneženih
(študijskih) panoram, preplet svetlobe in sence z vrtinčenjem umetnih,
pastelnih barv, prikaz terorja z njegovo slutnjo, dorečeno sele v
(štirikratnem) finalu.