Aljoša Kravanja: TOTALITARIZEM IN RAZSODNA MO?

Poziv h katarzični spravi odpira prvi in prevladujoči način slovenskega soočenja s totalitarno preteklostjo. Preživeli bi morali izkazati pieteto do ubitih, jih dostojno pokopati ter ob koncu slovesnosti ponoviti sanje Dostojevskega, v katerih si »morilec, mati umorjenega fanta in od mrtvih vstali fant« planejo v objem. A besede, v katerih odzvanja ta poziv, besede katarze in pietete, napravijo umrlim še hujšo krivico. Katarza je namreč lahko edini možni zaključek bratomorne vojne le če je vseskozi šlo za tragedijo. A zato, ker se v tragediji nič ne more zgoditi drugače, kot se je, bi lahko žrtvam povojnih pobojev cinično navrgli, da ni razloga za pritožbe, saj so umrli v skladu z nujnostjo, ob kateri si bomo mi ob končni spravi katarzično odkrhnili nekaj estetskega užitka.

A cilj, ki si ga zastavlja »neideološko zgodovinopisje«, je še slabši. Ker zgodovinar nima nobenega neideološkega kriterija, po katerem bi lahko primerjal zlo različnih totalitarizmov, se za edino jasno merilo izkaže gola aritmetika: primerjanje števila ubitih. A če številke še tako pridno vrtimo na abaku zgodovine, nikoli se ne bodo spremenile v črke smisla. Bolj ko se namreč totalitarizme sodi po številu mrtvih, bolj postaja zgodovinarjev postopek ponovitev zločina, ki ga beleži: tako kot je v taboriščih smrt nekoga zgolj primer smrti kot take, tako tudi aritmetika spreminja žrtev v primerek poginule človeške živali.

Da bi se izognili obema pristopoma razumevanja totalitarizma, je treba premisliti kategoriji, ki manjkata obema: razsodnosti in odgovornosti, kot nastopata v delu Hannah Arendt.


Aljoša Kravanja je študent filozofije. Zanima ga filozofija jezika, politična filozofija in filozofija Immanuela Kanta.