PREDSTAVITEVPROGRAMNOVICELOST&FOUNDKONTAKTARHIVGALERIJA

četrtek, 10. marec 2011

18:00 - Delavsko-punkerska univerza
Miroslav Stanojevi?:Slovenska tranzicija: konec konsenzualne demokracije?

Slovenija je v približno petnajstletnem obdobju v koncentrirani obliki ponovila pet desetletij trajajočo povojno preobrazbo evropskih družb iz keynesianizma v obdobje ortodoksne ekonomije. Korporativistični sistem, ki se je pri nas stabiliziral v prvi polovici 90. let, nam je zagotovil sorazmerno hitro in nekonfliktno vključitev v EU in EMU sistem, obenem pa je tudi – ker je impliciral sistematično omejevanje rasti plač po eni, ter sistematično intenzifikacijo in fleksibilizacijo dela po drugi strani, sproti postopoma ustvarjal vse večja neravnovesja na mikro ravni, v območju vsakdanjega življenja večjega dela populacije.

Polna vključitev v sistem evropske monetarne regulacije (EMU) je izpostavila ta že izčrpani sistem oz. konkurenčni obrazec, in še posebej izvozni sektor, dodatnim pritiskom. Veliki privatizacijski val, ki je bil sprožen po vključitvi v EU, je še poslabšal situacijo. Potem je globalna finančna in ekonomska kriza pospešila poglabljanje lokalne ekonomske krize ter, končno, prerasla v resno politično krizo.

V Sloveniji še zmeraj obstajajo dejavniki, ki spodbujajo ohranjanje korporativizma. Prvič, sindikati, ker so vključeni v sektorska kolektivna pogajanja, še zmeraj razpolagajo z relevantnim sankcijskim potencialom. Drugič, od sredine 1990. let je bil slovenski izvozni sektor manj ali več sistematično izpostavljen ne le zunanjim konkurenčnim pritiskom, temveč tudi 'eksternalizacijam', ki jih je ustvarjal dobro sindikaliziran zaščiteni sektor. V osnovi je bila rast plač v javnem sektorju ključni implicitni in/ali eksplicitni problem vseh dosedanjih slovenskih makro politik. Reševanje tega problema je bilo brez soglasja sindikatov javnega sektorja praktično nedosegljivo / nemogoče. Tretjič, v novejšem času se je začelo pojavljati breme novih problemov. Rastoči proračunski deficit in javni dolg sta težavi, ki ju tradicionalno nestabilne in šibke slovenske vlade enostavno – v danem kontekstu, ob obstoječem sankcijskem potencialu sindikatov, ne morejo reševati unilateralno. (Lahko pa se seveda odločijo za unilateralno akcijo če ocenijo, da koristi unilateralnega delovanja presegajo (politične in druge) stroške aktiviranja sindikalnega sankcijskega potenciala.)

Ob orisanih obstajajo v Sloveniji tudi konstelacije dejavnikov, ki nedvoumno implicirajo slabitev in demontažo korporativističnih aranžmajev. Prvi med temi je upadajoča moč sindikatov. Zaradi konkurenčnih pritiskov na zunanjih trgih, hitrega spreminjanja struktur zaposlovanja in rasti brezposelnosti, se sindikati soočajo s problemom sorazmerno hitrega upada članstva. Njihov strateški odgovor na te okoliščine se je osredotočil na odpiranje do radikalnih zahtev članstva, kar je impliciralo njihovo politično radikalizacijo. Zaradi tega postajajo nedvoumno bolj trd/zahteven pogajalski partner kot prej. Drugič, podobna radikalizacija (utemeljena na pritisku članstva, posebej po opustitvi obveznega članstva v GZS) se je pojavila tudi na delodajalski strani. Tretjič, zaradi pritiska rastoče krize se je aktualna vlada, ki je bila sorazmerno močna v prvem delu mandata (2008-2012), začela izogibati tem težavnim partnerjem in utrujajočem iskanju konsenza. Postopoma se je obračala v smeri oblikovanja bolj unilateralnega oblikovanja javnih politik. ?etrtič, ta sprememba se potem pojavi kot ključni implementacijski mehanizem evropskega 'programa prenove', kar je potem poglobilo nesoglasja in rast nezaupanja med socialnimi partnerji.

Prav ta druga skupina dejavnikov povzroča demontažo socialnega dialoga in temu komplementarno stopnjevanje politične krize v Sloveniji. Na dnevnem redu političnih debat se pojavljata volilni sistem in ustavno definirane veto točke (referendum), kar lahko interpretiramo kot napoved omejevanja dosedanjih demokratičnih institucij in procedur. Ključni nujni pogoj tovrstnega razvoja je zunanji neo-liberalni pritisk. Ključni zadostni pogoj je nekonsenzualna, unilateralna implementacija tega pritiska.

 

Miroslav Stanojevi? je doktoriral s področja sociologije dela na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani. Trenutno je zaposlen kot redni profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, kjer poučuje sociologijo industrijskih odnosov in se ukvarja z raziskovanjem na področju preobrazbe industrijskih odnosov v Sloveniji v kontekstu aktualnih evropskih integracij.

 



« nazaj

komentarji







POLETNI PROGRAM JUNIJ-AVGUST 2020
 Klub Gromka v sodelovanju z Galerijo Alkatraz z junijem oživljamo Trg brez zgodovinskega spomina. Vabljeni v pop-up `prizorišče`, ki ga bomo vsakič napolnili z novo vsebino in kjer se ...
[ preberi več... ]




layout:vax - 2008 - code:primz