PREDSTAVITEVPROGRAMNOVICELOST&FOUNDKONTAKTARHIVGALERIJA





ponedeljek, 9. marec 2015

21:00 - Defonija
PLYMOUTH (zda) + MARCO CAPPELLI (ita, zda)

S koncertom začnemo precej točno! Klubska vrata se odpro ob 20:30.

 

PLYMOUTH (zda)

Jamie Saft - klavir, orgle

Joe Morris - električna kitara

Mary Halvorson - električna kitara

Chris Lightcap - električen bas

Gerald Cleaver - bobni, tolkala

"(...) with the core of Saft and Morris remaining intact through it all, Plymouth is another triumph of sinister, free rock-jazz and the extemporaneous way it all came together."
--http://somethingelsereviews.com/

"(...) They turn up the heat amid the guitarists' use of distortion while generating a frantic gait, followed by weird effects and off- kilter noise-shaping movements, revved up by Saft's sweeping chord voicings. And they veer off into another galaxy of antagonistic deliberations towards closeout. No doubt, the artists' resourceful bag of tricks and keenly stylized improvisational tactics rule the roost on Plymouth."
--http://www.allaboutjazz.com/

"(...) And what a pilgrimage this is! The music reflects that in its spectral and fourth dimension suggested by the visceral energy of the organ’s keys and the wild rumblings of Joe Morris’ guitar; or is it Mary Halvorson? Somehow it may be discerned that both are there - Ms. Halvorson seeming to employ a shrill and wailing slide to echo what Mr. Morris does in dissonance to Mr. Saft’s organ and his Echoplex, looping the loop with maddening pomp and circumstance. Drummer Gerald Cleaver maintains a constantly shifting pulse; sometimes with wild swishes of the cymbals and at other times with sinister depth bombs from the bass drum and the rapid tic-a-tic on the cymbal’s heads triangulating with bass and tom-tom; this entire roar unable to silence the mad frolic of Chris Lightcap’s electric bass (...)"
--http://jazzdagama.com/

Prva brada New Yorka in širše - Jamie Saft je tukajšnjemu življu še najbolj znan kot klaviaturistični ud oziroma orglavec v Zornovih nadbendih Electric Masada in The Dreamers. Spomniti velja tudi, da je Saftov trio (JS / Greg Cohen / Ben Perowski) leta 2006 za Tzadik posnel hudo mojstrovino Trouble in na njej podal svoje slišanje Boba Dylana - pridružila sta se jima še glasovna veščaka Antony in Mike Patton (izvedba slavne "Ballad of a Thin Man" je naravnost magistralna!). Mirno lahko rečemo, da poznamo dva Jamieja Safta - en je zaprisežen roker in metalec, drugi pa nenehno iščoča avantgardna figura. V Plymouthu se lepo združita oba. Saft rad sodeluje z nojzerskim magom Merzbowom, igra v bendih New Zion Trio, Bad Brains, Beastie Boys, Grizzly Adamz, Kingston Yard, Whoopie Pie, OV, Kalashnikov, Metallic Taste of Blood ... svoje znanje je dal tudi The B-52's, Laurie Anderson, Donovanu, Antonyju and the Johnsons, zelo poseben pa je tudi Slobber Pup, v katerem z njim sodelujeta še Joe Morris in Trevor Dunn. Za RareNoiseRecords so slednji posneli izjemno dobro prodajan, cenjen album - tudi Plymouth je izšel lani pri tej vse bolj produktivni in junaški londonski založbi. Pridodati velja, da je Saft tudi iskan skladatelj filmske muzike, med drugim je pisal za oskarjevskega nominiranca Murderball in za God Grew Tired Of Us, zmagovalca Sundancea. Pojavi se tudi na več albumih Filmworks Johna Zorna, zaslišimo ga na televizijah - Nickelodeon, MTV, VH1, Vice TV, NFL Football, CBS in A&E. Jamie Saft trenutno vodi neodvisni založbi Veal Records in Potterville International Sound, svojo bazo pa ima v Kingstonu, NY.
http://www.jamiesaft.com/

Pravzaprav neverjetno, toda vrhunski strunar in "free ikona" Joe Morris bo tokrat prvič pri nas! Odveč je zgubljati besede - gre za naravnost revolucionarnega improvizatorja, enega najizvirnejših v ZDA in čez; njegove oscilacije med smrtno resno sladkostjo in nevarnimi šrapneli docela odprte kitarske igre so precej osupljive. Kritika zanj zelo mirno piše, da zveni kakor nihče drug na planetu oziroma da sproti predstavlja prihodnost kitarske igre. Dolga leta je bil osrednja figura bostonske scene, zdaj že lep čas obvladuje NYC - s kar preveč pomembnimi sodelovanji, da bi jih naštevali. Po novem
je tudi profesor sodobne improvizacije na oddelku za jazzovske študije New England Conservatory, kjer je bila njegova študentka tudi sodelavka iz Plymoutha Mary Halvorson. Morris je izdal tudi precej intrigantno knjigo Perpetual Frontier / The Properties of Free Music (Riti Publishing, 2012), občasno pa kaj modrega objavi tudi na svoji blogerski strani Age of Everything.
http://www.joe-morris.com/

Kitaristka Mary Halvorson je nesporna strunarka ena a v svoji generaciji: Že rosno mlada je dala skoz hudo šolo pri prof. Anthonyju Braxtonu, obvladuje eksperimentalen rock, ima jazzovski touch ... njene "metallic-thrash", "anti-kitarske" pasaže, drobna, lucidna sprotna razglaševanja inštrumenta in duhovito pariranje kolektivni igri dajejo na posluh izjemen šarm in izrazito, redko močno osebno noto. Poleg mičnih zasedb, s katerimi je že gostovala pri nas (Ingrid Laubrock Anti-House, Marc Ribot Sun Ship, Mary Halvorson Trio) gre vsekakor omeniti kolektivna ansambla Thumbscrew in Secret Keeper, avant-rock bend People, velika posebnost pa je komorni jazzovski duo, v katerem nastopa družno z violistko Jessico Pavone.
http://www.maryhalvorson.com/

Zvedavo občinstvo se bo Chrisa Lightcapa gotovo spomnilo z nastopa njegovega vrhunskega benda Bigmouth (CL / Tony Malaby / Craig Taborn / Chris Cheek / Gerald Cleaver) leta 2011 v Cankarjevem domu. Tedaj je igral na kontrabas, tokrat bo poprijel za električno različico, ki jo ubira na zelo poseben način. Lightcap - tudi izjemno profiliran in cenjen skladatelj - je sredi devetdesetih basiral v Big Bandu Cecila Taylorja, na evropsko turnejo sta ga zelo mladega povabila Archie Shepp in Sunny Murray, sicer pa je seznam osebnosti, s katerimi je že igral, dovolj impozanten: Marc Ribot, Regina Carter, Craig Taborn, Glen Hansard, Mark Turner, John Medeski, Tomasz Stanko, Chris Potter, Paul Motian, John Scofield, Dave Liebman, Paquito D’Rivera, Anthony Braxton, Sheila Jordan, James Carter, Butch Morris, Ben Monder, itd. Najdemo ga na več ko 60 albumih, med drugim v svoji širini igra tudi country rock in surf.
http://chrislightcap.com/

Gerald Cleaver, bobnar in tolkalec extraordinaire je pri nas še najbolj znan po svojem udejstvovanju v prečudovitem triu Farmers by Nature (Craig Taborn / William Parker / GC), ki je za lanski album Love and Ghosts vsepovsod prejel najvišje ocene in bil v precej primerih tudi "free" album leta. Cleaver sicer vodi grupacije Uncle June, Black Host, Violet Hour in NiMbNl, sekstet po imenu Veil of Names (GC / Andrew Bishop / Mat Maneri / Craig Taborn / Ben Monder / Reid Anderson), sicer pa redno igra in snema s temile velikani iz sveta novega jazza in "svobodnih" muzik: Samuel Blaser, Michael Formanek, Mat Maneri, Roscoe Michell, Tony Malaby, Miroslav Vitous, Tomasz Stanko, Jemeel Moondoc, William Parker, Matthew Shipp ...
http://en.wikipedia.org/wiki/Gerald_Cleaver_%28musician%29

+

MARCO CAPPELLI (ita, zda) - kitara, uboingee, elektrofonija "v živo"

Marco Cappelli se je rodil v Neaplju. Po poklicu je klasični kitarist, ki igra novo muziko, se pravi tisto, kar v svetu umetne glasbe največkrat zaznamuje dvoumni izraz "sodobna glasba". Njegova glasbena pot je odklon – vsaj za naše prilike – od utečenih poti in nazoren zgled, kako na drugačen način z odpiranjem navzven postajaš poklicni "resni" glasbenik ob koncu XX. in na začetku tega stoletja. Je zgled oddaljevanja od akademske zaprtosti v krasni novi svet. Marcu je uživanje v senci finančno in institucionalno dobro podmazane samozadostnosti in gojenja varljivega samoljubja nekaj povsem tujega.

Pri nas je gostoval že večkrat - solo, z akustičnim triom in bendom Italian Doc Remix. V Gromki je s solističnim recitalom že predstavil Extreme Guitar Project, tokrat bo igral dela modernista, renesančnih mojstrov lutnje in nekaj svojega gradiva:

Ricercarji in improvizacije

Hans Werner Henze (1926-2012)
Francesco da Milano (1497-1543)
Francesco Spinacino (rojen najbrž leta 1507)
John Dowland (1563-1626)
Marco Cappelli (rojen 1965)

Sam Cappelli o svoji novosti pravi takole:

"Recently I have been experimenting a solo program mixing early music and 'crazy personal stuff' in form of improvisation/composition. This because - believe it or not - the free spirit which livens up the early music repertoire approachable through guitar is, in my opinion, closer then expected to the concept of free sound's exploration we use to like in avant-garde music.
For me this is a work in progress, am still trying to focus the concept. So I will be particularly grateful to those of you who will come to listen to my playing, sharing with me their impressions."



Nadaljujemo pa s predstavitvijo našega gosta, kot jo je podal Ičo Vidmar - celotno besedilo je objavljeno v: Muska, št. 3-4, marec-april 2009:

"Z igranjem klasične kitare sem začel precej pozno. Kitaro sem igral od desetega leta, ampak ne resno. Igral sem v rock bendih, poskusil blues, pisal komade, vse, kar počneš, ko si najstnik. Kitara je bila družabno glasbilo. Ni bilo žura brez kitarista, ki je zraven kaj zabrenkal in odpel. Ob koncu sedemdesetih in začetku osemdesetih sem bil povsem predan folku. Folk scena na jugu Italije je bila levičarska. Bila je zveza med muziciranjem in politično držo. Igral sem z različnimi bendi, nastopal na festivalih. Sčasoma sem se odločil za študij klasične kitare, predvsem zato, ker je bilo to edino, kar sem lahko študiral na konservatoriju. Izhajam iz družine srednjega razreda. Nisem hotel na univerzo, pri tem so me starši podpirali, toda vseeno sem nekako moral na konservatorij v Rim, končati vsaj kak študij. Od začetkov študija klasične kitare me je bolj zanimala sodobna glasba, glasba 20. stoletja."

Študij kitare v Rimu je končal leta 1989, kar je po veljavnih standardih v "svetu klasične kitare" relativno pozno za glasbenika, ki goji upanje za koncertno kariero. Toda Cappelli si je o tem svetu ustvaril drugačno sliko.

"Klasična kitara je zelo mehansko glasbilo. Na voljo so tehnična orodja, ki jih lažje osvojiš in nadgrajuješ v mladih letih. ?eprav jih lahko v kateri koli starosti. Ko tehniko osvojiš, lahko greš naprej. Reciva, moja današnja tehnika je dovolj dobra za zmago na mednarodnih profesionalnih tekmovanjih. Ko sem bila star 25 let, nisem bil toliko tehnično dober. Priznam, da me je to takrat frustriralo, nisem mogel ravno oblikovati dobrega solističnega nastopa in repertoarja, zato sem raje več igral s komornimi ansambli. Bil sem osamljen. Še nekaj, svet klasične kitare – in mislim resno – zaudarja in je nemogoč. Gre za gručo fanatikov, ki jih zanima le hitrost dela rok. V njem je zelo malo občutka za glasbo, za razbiranje pravega pomena."

Intelektualno usmerjenega študenta so zanimali raziskujoči glasbeni izraz, nova muzika, zven kitare, ki ni podrejen funkcionalni tonalnosti. Zato se je na študijih srečeval in spopadal z okostenelimi konvencijami (...)
http://www.marcocappelli.com/sito/ing/home.cfm


kontakt: defonija@gmail.com
« nazaj

komentarji







MESSAGE TO OUR VISITORS
We don't care who you are, or what ethnic, religious or other identity status you represent, we are all red on the inside. However, if you come to Gromka and show no respect to the people (fellow visi...
[ preberi več... ]




layout:vax - 2008 - code:primz